Pod Olševo in Raduho |
|
Kratek opis | Tura po znani panoramski poti pod Olševo nad Savinjsko dolino |
Lokacija | Štajerska - Savinjska dolina |
Izhodišče | Parkirišče pri odcepu proti Matkovem kotu na začetku Logarske doline |
Višina izhodišča | 730 m |
Višina cilja | 1460 m |
Dolžina ture | 44,0 km |
Skupna višina | 1130 m |
Okvirni čas vožnje | 3h 47minut |
Težavnost vzponov | |
Težavnost spustov | |
Splošna težavnost | |
Atraktivnost | |
Literatura | Marko Paternu: Strme kolesnice, Zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe |
Opis poti | odcep proti Matkovem kotu - odcep levo proti Matkovem škafu - kmetija Kočnar - kmetija Matk - kmetija Perk - kmetija Majerhold - odcep za Panoramsko cesto - po panoramski cesti do Sv. Duha - preko mostu čez zemeljski plaz - križišče pri kmetiji Prodnik - levo navzgor po slabši cesti - najprej po cesti, nato po ozkem kolovozu na Zgornje Sleme do stika s ceto - po cesti desno navzdol do križišča štirih cest na Spodnjem Slemenu - proti kmetiji Bukovnik - pred kmetijo odcep levo za planino Grohat - skozi zapornico in navzdol do odcepa levo za Grohat - planina Grohat - nazaj do Bukovnika - po kolovozu do kmetije Osojnik - po grebenu in nato po gozdni poti do kmetije Jankar - po cesti navzdol in nato ob potoku Klobaša do stika s cesto pri Solčavi - po glavni cesti nazaj do izhodišča |
Opis ture | Že nekaj časa sva čakala na ugodne razmere, da se popeljeva po eni od najznamenitejših poti pri nas, po Panoramski cesti pod Olševo. Snega je že zmanjkalo, potebno je bilo le lepo vreme in čisto ozračje, kajti razgledi s te poti so res nekaj posebnega. Zadnja nedelja se je zbudila v čudovito jutro, zato sva se že zgodaj dopoldne čez prelaz Črnivec spustila v dolino Podvolovjek in naprej proti Logarski dolini. Primeren kraj za začetek je večje parkirišče, nekaj 100m pred odcepom proti Matkovem kotu na začetku Logarske doline. Pot te nekaj časa, skozi ozki vhod v Matkov kot, vodi po asfaltu, ki pa ga še pred prvimi klanci zapustiš v smeri Matkovega Škafa. Škaf je zanimiva naravna tvorba, ki pogosto nastane pomladi na koncu doline, ko voda, ki v slapu pada preko pečine, izdolbe "škaf" v od plazov zbit snežni stožec. Pot se le rahlo vzpenja vse do odcepa za škaf, tu pa se cesta začne v dolgih serpentinah vzpenjati v ne prestrm, vendar vztrajen klanec. Ko se počasi vzpenjaš mimo samotnih kmetij, se začno odpirati razgledi, najprej v celoten Matkov kot, kmalu pa pokukaš tudi na drugo stran grebena, ki Matkov kot loči od Logarske doline in uzreš glavni greben Kamniških in Savinjskih Alp na eni, na drugi strani pa prevladujeta dolg greben Olševe in strma severna stena Raduhe. Pri kmetiji Perk je vzpona za nekaj časa konec in sledi dolg in položen spust, vse do odcepa panoramske ceste, malo naprej od kmetije Majerhold. Panoramska cesta pelje več ali manj po izohipsi med 1100 in 1200 m nadmorske višine vzdolž južnih pobočij Olševe, z nje pa imamo nekaj najlepših razgledov na hribe pri nas. Seveda je fotoaparat veselo pel. Pod kmetijo Krofič je na cesti znak za kislo vodo. Malo pod cesto je izvir z železom zalo bogate vode, ki je rahlo kiselkastega okusa in priteka iz prelomnice med Savinjskimi Alpami in Karavankami, menda pa je tudi zelo zdrava. Pri cerkvi Sv. Duh se ti odpre lep pogled na celotni greben Olševe. Na začetku grebena lahko opaziš večjo votlino sredi skalovja, levo pod njo pa eno manjšo. Ta druga je naše najbolj znano arheološko najdišče iz ledene dobe, Potočka Zijalka. Do nje je kako uro hoda. Midva sva si obisk jame prihranila za drugič, ko se bova povzpela tudi na vrh Olševe. Cesti mimo samotnih kmetij slediš do manjšega sedla pri kmetiji Prodnik (od tu se cesta spušča v smeri Raduhe). Tu sva na karti opazila obvoz, ki je Paternuju v vodniku ušel, izkazal pa se je kot najlepši in najsamotnejši del poti. Naj te malo slabša cesta in strmejši začetni klanci ne prestrašijo, kmalu boš zapeljal na pot, ki bogato poplača začetne težave. Pot se pri podoru izboljša, kmalu pa je kolovoza konec in zapelješ na ozko pot, ki je ostala od nekoč precej širše ceste. Na nekaj mestih je potrebno nekaj pazljivosti pri prehodu mimo podorov, sicer pa se pot rahlo vzpenja preko strmih pobočij Olševe v zelo divjem in samotnem naravnem okolju. Kot primerjava mi pride na misel zaključna cesta s poti na Berebico ali mulatjera z Vrha Bače. Tu je tudi primeren kraj za počitek. Na Zgornjem Slemenu zopet prideš na cesto, prvič pa lahko pogledaš tudi na Koroško stran, globoko spodaj je dolina Koprivna, nad njo pa so strma pobočja Pece. Po položnem spustu prideš do križišča štirih cest na Spodnje Slemenu. Leva vodi v Črno na Koroškem, desna v Solčavo, prava pa je cesta naravnost, ki vodi k naši najvišji visokogorski kmetiji Bukovnik (1327 m nv). Ime ne izhaja od dreves, pač pa so v starih časih na kmetiji ročno prepisovali knjige - bukve. Od tu te čaka le še vzpon do koče na planini Grohat pod severno steno Raduhe, ki je tudi najvišja točka ture. Cesta proti Grohatu se odcepi levo gor 100m pred kmetijo. Pot se je od Paternujevega obiska precej izboljšala, zato je zaključni vzpon precej nezahteven. Od Grohata se po isti poti spustiš do Bukovnika, tu pa pri kmetiji poiščeš markiran kolovoz, ki se odcepi levo dol. Po precej slabem kolovozu, ki mestoma ni vozen se spustiš do potoka v dolinici, preko pa se nadaljuje lepa steza, ki pripelje na vrh travnatega grebena pri kmetiji Osojnik. Tu nadaljuješ po poti po grebenu, ki se kmalu začne spuščati, pri vratih v ogradi pa pripelje v gozd. Sledi zelo strm spust po serpentinah po gozdu, ki pripeljejo do kmetije Jankar. Pot je v celoti vozna, ima pa nekaj precej strmih mest in je mestoma izpostavljena. To je tudi najtežje mesto ture. Pri kmetiji pridemo na cesto, po kateri v hitrem spustu pridemo v dolino potoka Klobaša (ni napaka) in ob njem do Solčave. Od tu do izhodišča je še štiri kilometre rahlega vzpona po glavni cesti. Vsekakor ena najlepših in najbolj razglednih tur pri nas. Za turo se izplača vzeti malo več časa; vsaj midva sva se pogosto parkirišču in razgledovala. |
Spisal Matej na dan ponedeljek, 6. september 2004 |
Na turi smo si privoščili še obisk Potočke Zijalke. Takoj (100m) za cerkvico SV. duha se z glavne ceste zavije ostro levo navzgor na gozdno cesto. Po kakšne 200 metrov se zavije na cesto, ki se odcepi desno. Nato kakšen kilometer, dva, naravnost do odcepa, kjer precej strma pot zavije levo navzgor. Na drevesih so kažipoti, vendar prevej rjavi in nebrerljivi. Od tu naprej je vožna s kolesom se kakšnih 500m pogojno možna, naprej (recimo od table "pozor državna meja") pa je potrebno kolesa kam skriti in se peš vzpeti po precej zahtevnih serpentinah še kakšne 150 višinskih metrov do jame. |
Spisal Milosh na dan ponedeljek, 26. junij 2006 |
Definitivno je tura ena najlepših in najbolj razglednih pri nas, tako da se jo resnično splača odpeljati. Varianta na Grohat je odlična, še posebej končni spust po peš poti v Solčavo. Sam odpeljem turo vsaj 2x letno, pa me še vedno navdušuje. Kar se tiče vzpona na Potočko zijalko pa takole.... zadeva ni najbolj primerna za hojo s kolesarskmi čevlji, saj je pot na trenutke precej ozka in kamnita, tako da lahko mimogrede pride do zdrsa. Tudi kolesa boste tako pustili izpustavljena dobro uro, koliko poteka vzpon in spust. Obisk Potočke zijalke priporočam v primerni obutvi in seveda, kot planinski in ne kolesarski izlet, saj je škoda, da bi izpustili še vzpon na vrh Olševe, ki poteka od Potočke naprej. Na vrhu Olševe se vam namreč odpirajo fantastični pogledi po Kamniško-Savinjskih alpah in po Avstriji..... |
Spisal Andrej, 26.6.2006 na dan torek, 27. junij 2006 |
Prevozili smo turo in je res čudovita, predvsem spust je poln adrenalina!! Priporočam pa vsem, ki se odpravljajo na turo v vročem vremenu, naj se odpravijo zgodaj zjutraj. Za vse tiste, ki jih med potjo prime lakota pa priporočam postanek pri turistični kmetiji Klemenšek, kjer vas pogostijo z zelo dobro in okusno hrano - preverjeno! Obilo užitkov vsem tistim, ki se na turo še odpravite! |
Spisal Matej na dan ponedeljek, 23. oktober 2006 |
Turo smo prevozili v prelepem poznojesenskem vremenu. Muljatera Prodnok - zg. Sleme je bila v odličnem stanju in vidno kolesarsko pogosto vožena. Še najslabši del poti je kolovoz od Bukovnika do kmetije Osojnik. Na njem je precej spozkih vej. Še vedno pa je skoraj v celoti prevozen. Spust od Osojnika pa do kmetije Jankar pa je res noro strm. Se strinjam, da je v celoti prevozen. Peš sem šel le čez par metrov spolzkih skal. |