Pod Olševo in Raduho
Pot te nekaj časa, skozi ozki vhod v Matkov kot, vodi po asfaltu, ki pa ga še pred prvimi klanci zapustiš v smeri Matkovega Škafa. Škaf je zanimiva naravna tvorba, ki pogosto nastane pomladi na koncu doline, ko voda, ki v slapu pada preko pečine, izdolbe "škaf" v od plazov zbit snežni stožec. Pot se le rahlo vzpenja vse do odcepa za škaf, tu pa se cesta začne v dolgih serpentinah vzpenjati v ne prestrm, vendar vztrajen klanec. Ko se počasi vzpenjaš mimo samotnih kmetij, se začno odpirati razgledi, najprej v celoten Matkov kot, kmalu pa pokukaš tudi na drugo stran grebena, ki Matkov kot loči od Logarske doline in uzreš glavni greben Kamniških in Savinjskih Alp na eni, na drugi strani pa prevladujeta dolg greben Olševe in strma severna stena Raduhe. Pri kmetiji Perk je vzpona za nekaj časa konec in sledi dolg in položen spust, vse do odcepa panoramske ceste, malo naprej od kmetije Majerhold. Panoramska cesta pelje več ali manj po izohipsi med 1100 in 1200 m nadmorske višine vzdolž južnih pobočij Olševe, z nje pa imamo nekaj najlepših razgledov na hribe pri nas. Seveda je fotoaparat veselo pel. Pod kmetijo Krofič je na cesti znak za kislo vodo. Malo pod cesto je izvir z železom zalo bogate vode, ki je rahlo kiselkastega okusa in priteka iz prelomnice med Savinjskimi Alpami in Karavankami, menda pa je tudi zelo zdrava. Pri cerkvi Sv. Duh se ti odpre lep pogled na celotni greben Olševe. Na začetku grebena lahko opaziš večjo votlino sredi skalovja, levo pod njo pa eno manjšo. Ta druga je naše najbolj znano arheološko najdišče iz ledene dobe, Potočka Zijalka. Do nje je kako uro hoda. Midva sva si obisk jame prihranila za drugič, ko se bova povzpela tudi na vrh Olševe. Cesti mimo samotnih kmetij slediš do manjšega sedla pri kmetiji Prodnik (od tu se cesta spušča v smeri Raduhe). Tu sva na karti opazila obvoz, ki je Paternuju v vodniku ušel, izkazal pa se je kot najlepši in najsamotnejši del poti. Naj te malo slabša cesta in strmejši začetni klanci ne prestrašijo, kmalu boš zapeljal na pot, ki bogato poplača začetne težave. Pot se pri podoru izboljša, kmalu pa je kolovoza konec in zapelješ na ozko pot, ki je ostala od nekoč precej širše ceste. Na nekaj mestih je potrebno nekaj pazljivosti pri prehodu mimo podorov, sicer pa se pot rahlo vzpenja preko strmih pobočij Olševe v zelo divjem in samotnem naravnem okolju. Kot primerjava mi pride na misel zaključna cesta s poti na Berebico ali mulatjera z Vrha Bače. Tu je tudi primeren kraj za počitek. Na Zgornjem Slemenu zopet prideš na cesto, prvič pa lahko pogledaš tudi na Koroško stran, globoko spodaj je dolina Koprivna, nad njo pa so strma pobočja Pece. Po položnem spustu prideš do križišča štirih cest na Spodnje Slemenu. Leva vodi v Črno na Koroškem, desna v Solčavo, prava pa je cesta naravnost, ki vodi k naši najvišji visokogorski kmetiji Bukovnik (1327 m nv). Ime ne izhaja od dreves, pač pa so v starih časih na kmetiji ročno prepisovali knjige - bukve. Od tu te čaka le še vzpon do koče na planini Grohat pod severno steno Raduhe, ki je tudi najvišja točka ture. Cesta proti Grohatu se odcepi levo gor 100m pred kmetijo. Pot se je od Paternujevega obiska precej izboljšala, zato je zaključni vzpon precej nezahteven. Od Grohata se po isti poti spustiš do Bukovnika, tu pa pri kmetiji poiščeš markiran kolovoz, ki se odcepi levo dol. Po precej slabem kolovozu, ki mestoma ni vozen se spustiš do potoka v dolinici, preko pa se nadaljuje lepa steza, ki pripelje na vrh travnatega grebena pri kmetiji Osojnik. Tu nadaljuješ po poti po grebenu, ki se kmalu začne spuščati, pri vratih v ogradi pa pripelje v gozd. Sledi zelo strm spust po serpentinah po gozdu, ki pripeljejo do kmetije Jankar. Pot je v celoti vozna, ima pa nekaj precej strmih mest in je mestoma izpostavljena. To je tudi najtežje mesto ture. Pri kmetiji pridemo na cesto, po kateri v hitrem spustu pridemo v dolino potoka Klobaša (ni napaka) in ob njem do Solčave. Od tu do izhodišča je še štiri kilometre rahlega vzpona po glavni cesti.
Vsekakor ena najlepših in najbolj razglednih tur pri nas. Za turo se izplača vzeti malo več časa; vsaj midva sva se pogosto parkirišču in razgledovala.