Okoli Ratitovca
Logično izhodišče je sicer Spodnja Lipnica, kjer je ravno nasproti odcepa za Jelovico pri gostilni veliko prakirišče, vendar sem avto pustil malo prej, na razcepu cest proti Kropi in Kamni Gorici, ker sem hotel prve kilometre po asfaltu narediti raje prej kot na zaključku. Kmalu te sprejmejo lepi jelovški gozdovi in v prijetnem in ne prestrmem kolesarjenju mimo planine Talež in Oblakove planine se pripelješ do sedlca pod Vršan vrhom z lepim razgledom po dolini Save Bohinjke, Pokljuki in Julijcih. Sledi hitri spust do Rovtarice. Tu zapustiš še zadnje ostanke civilizacije in se skozi zelo lepe gozdove vzpenjaš do sedla pod hribom Mili pogled, ki je tudi najvišja točka ture. Sledi dolg, mestoma razgleden spust mimo odcepa ceste proti planini Pečana pod Ratitovcem in naprej do odcepa ceste levo gor, ki je bližnjica do ceste na Sorico. Po dolgem prečenju, ki gre večinoma navzdol, prideš do stika s cesto Bohinjska Bistrica-Soriška planina. Po kratkem vzponu prideš do sedla pri Soriški planini. Tu me je ujela prva nevihtica, ki se ji je pridružila še sodra. Nevihto sem prevedril pod streho, mi je pa dodobra pokvarila hiter spust s Soriške planine proti Zgornji Sorici. Moker asfalt ni najbolj primeren za hitrosti, ki jih lahko dosežeš na spustu. Malo nad Zgornjo Sorico se levo odcepita dve cesti, ena asfaltna in ena makadamska. Slednja je začetek lepega panoramskega prečenja južnih pobočij Ratitovca, z zelo lepimi razgledi na Porezen, Blegoš in dolino Selške Sore. Vsekakor najlepši del ture; ob poti kar mrgoli skritih kotičkov, primernih za počitek in uživanje na soncu. Pri Torki te čaka malo daljši vzpon, ki pripelje na sedlo Povden. Tu se začne strm spust po kamnitem in pogosto mokrem kolovozu, ki te pripelje do gorske vasice Prtovč, sicer znane kot izhodišče za vzpone na Ratitovec. Tudi druga nevihtica je imela dober tajming, ujela me je prav pri seniku v Prtovču, kjer je odcep poti nazaj proti Jelovici. Tudi v drugo mi sodra ni mogla do živega. Krajši predah pa je prišel zelo prav, v nadaljevanju me je namreč čakal skoraj 400 metrski vzpon preko vzhodnih pobočij Ratitovca do planote pod Kosmatim vrhom. Tu sem prijetno presenečen srečal gorskega kolesarja, ki je prišel z druge strani. Malo sem mu pomagal razrešiti nekaj orientacijskih težav, malo sva se pomenila in se nato odpeljala vsak v svojo stran. Čakal me je zelo lep spust po dobrem kolovozu do močvirja Ledine in od tu do stika s cesto Bohinjska Bistrica-Železniki. Cesto le prečkaš; nekaj metrov više se namreč takoj odcepi cesta proti Dražgoški gori. Po zložnem vzponu po zelo ovinkasti cesti, ki prečka nekaj grap, te malo preseneti zelo strm asfaltni klanec, eden najstmejših, kar sem jih videl asfaltiranih. Pod Vratnim robom dosežeš najvišjo točko Dražgoške gore in začne se več ali manj spust, vmes pa je treba premagati še nekaj krajših klancev. Razcep štirih cest je le na zemljevidu in prvo omembe vredno križišče je šele pri planini Kališnik. Tu greš levo in po dalšem lepem spustu prideš do naslednjega razcepa pod Homom. Desna pot vodi v Dražgoše, sam pa sem izbral prečnico, ki v lepem najprej v rahlem vzponu, nato pa v lepem spustu pripelje do Jamnika. Če ti je ostali še nekaj časa, toplo priporočam obisk cerkvice Sv. Primoža na koncu slikovitega grebenčka. Z glavne ceste zaviješ ostro desno navzdol in pri prvih hišah levo na kolovoz, ki pripelje do začetka grebena. Grebenček je poln lepih razgledov na vse strani. Ko se vračaš, na začetku grebena namesto nazaj proti Jamniku raje zavij desno na ozko pot, pravo mulatjero, ki te nad stmimi pobočji mimo kmetije Kolombart pripelje nazaj na glavno cesto. Zelo lep in priporočljiv ovinek. Od tam te čaka le še zelo(!) hiter spust po serpentinasti cesti do Krope in naprej do izhodišča.
Vsekakor tura, ki je precej več, kot le preizkus kondicije. Na turi sem se toliko naužil lepe narave, razgledov, lepih vzponov in spustov (in vremenskih preobratov, :)), da sem še nekaj naslednjih dni podoživljal vtise in občutke.