Rut in Stržišče
Rahel spust po glavni cesti hitro pripelje do vasi Koritnica, kjer je začetek dolge doline Koritnice. Sledi večinoma rahlo vzpenjanje, nekaj pa je tudi kratkih spustov. Sredi enega takih spustov sem presenetil veliko ujedo, ki je ob potočku nad cesto verjetno pila. Nočem preveč ugibati, vendar bi glede na velikost trupa in razpon kril morda lahko bil tudi orel. Še nekaj časa sem nato kolesaril pod vtisom pogleda na velikega ptiča. Počasi se začne kolesarjenje strmiti, vendar je vzpon do vasice Rut precej položen in nezahteven. Nad vasjo pa je občutiti težo strmih pobočij in sten grebena bohinjskih hribov. V vasi na križišču ne greš levo proti vasici Grant, pač pa kar naravnost po makadamski cesti, ki postane malo nad vasjo precej gruščnata in strma, zato je kratek del kar težko prevozljiv. Malo više pa se pot izboljša in v precej položnem vzponu po dobri cesti se počasi vzpenjaš više. Na levi serpentini se desno navzdol odcepi pot v smeri oznake za Stržišče. Sama cesta pelje še naprej povsem pod Rodico, naš odcep pa je začetek ene najlepših poti, kar sem jih srečal. Po mulatjerci poteka tudi Slovenska geološka transverzala in rdeče rumene markacije ti bodo vodilo vse do Petrovega Brda. Naša povsem gladka mulatjerca pa pelje visoko nad Rutom skozi pravi rastlinski tunel in to skoraj čisto naravnost. Prav neverjetno! Na vzhodni strani hriba Lajte pokaže narava bolj resen obraz in precej ožja pot vodi preko divjih grap in pod strmimi stenami. Vmes te malo preseneti dobro ohranjen most, nad njim pa je v skalo vzidana letnica 1931. Pri prehodu prek grap je treba mestoma peš. Kmalu se pot spet razširi in v prijetnem kolesarjenju se pripelješ na travnik, kjer je križišče treh cest in naše mulatjerce. Sam sem se iz radovednosti zapeljal še po precej gruščnatih serpentinah do konca ceste pod Stržiško planino (odcep ostro levo), vendar kakega posebnega razgleda nisem bil deležen. Je pa zato spust nazaj do križišča kar zanimiv. Tanja je medtem malo počila, nato pa sva poiskala nadaljevanje poti. Marko se v SK v Stržišče popelje kar po glavni cesti (odcep desno) in nato zavije proti dolini, midva pa sva poiskala malo skrito nadaljevanje poti proti Stržišču. Nadaljevanje je v travi na sredi med levim in desnim odcepom cest. To je tudi pravo nadaljevanje mulatjere. Mestoma je treba sestopiti, sicer pa te lep spust pripelje do Stržišča. Nadaljuješ mimo cerkve Sv. Ožbolta do vasice Kal. Na razcepu v vasi greš levo in za naslednjo hišo poiščeš znano rdeče rumeno markacijo na levi. V gozdu se pot ustrmi in do Sedla te čaka nekaj zelo konktretnih klancev. Na sedlu je klopca in primerno mesto za počitek. Skrajno leva pot pelje na Črno prst, levi kolovoz pelje neznano kam, desna pot pa se spušča v Trtnik. Prava pot je globoko vrezan kolovoz, ki se spušča levo navzdol. Na spustu na začetku motijo veje, nato pa gre pot izven useka in spust postane prav lep. Niže prideš na cesto in greš levo po njej, prečkaš nekaj podrtih dreves, nato pa sledi spust mimo zapuščene kmetije Povden do kmetije Kocenpohar. Tu sva srečala gospodarja, s katerim smo se zapletli v pomenek. Precej je bil presenečen nad pojavom kolesarjev tam, kjer so še pešci silno redki. Ker ima okoli kmetije pašnik za jelene lopatarje, je postavil precej nerodno ograjo, skozi katero pešec še gre, kolo pa malo teže. Najlaže se je lotiš s kolesom, postavljenim pokonci na zadnje kolo. Ko se nekako spraviš skozi, te na grebenčku pri kmetiji čakajo lepi pogledi naokoli. Po kratkem spustu te čaka še ena taka ograja, skozi katero je še malo teže priti, zato sva se je lotila kar tako, da sem na eni strani kolo dvignil čez, na drugi strani pa ga je prijela Tanja. Po kratkem vzponu prideš na asfalt, ki te pripelje do lepe razgledne točke na prevalu pri Bači pri Podbrdu. Pri cerkvi uloviš še zadnji del mulatjerce, ki se pri kmetiji Jolpak razširi v cesto. Po kratkem vzponu prideš do širše ceste, po kateri se spustiš desno do razcepa pri porušeni zgradbi, kjer se levo začne kajpak spet vojaška cesta, ki te v zelo položnem, precej dolgem vzponu pripelje do Petrovega Brda, kjer je tudi uradni konec dolgega prečenja. Od tu ze čaka le še nekaj kilometrov hitrega spusta do izhodišča.
Ker sva nekaj dni pred turo v kinu gledala film High Fidelity, bom zaključil v tem stilu. Vsekakor turca, ki brez problema pride v Top 10 mojih najljubših turc, predvsem zaradi mulatjerc in singlc, ki jih je vse polno. Celotno prečenje od planine Razor do Petrovega Brda pa bo verjetno prišla v Top 3 ali celo više. Komaj čakam!