Po Nanosu
Izhodišče je tokrat Vipava in sicer parkirišče nasproti vinske kleti. Do Sanabora te čaka nekaj ne prestrmih klancev, ki pa te lepo ogrejejo za nadaljevanje. Verjetno si opazil, da mi je vzpon iz Sanabora zelo pri srcu in tudi tokrat se boš na rob pogorja vzpel po dolgem in strmem klancu, ki je kar lep preizkus vzdržljivosti. Pri debeli bukvi in tabli z zemljevidom področja se klanec končno upeha. V nadaljevanju se najprej pelješ mimo odcepa proti dolini Lipe, nato še mimo odcepa proti Abramu. Kmalu prideš do stika štirih cest. Tu je ena izmed ključnih točk ture. Ko sem si turo zamislil po zemljevidu, je bilo vse jasno. Od te točke naj bi peljala lepa cesta skoraj po izohipsi do ceste, ki se preko vzhodnih pobočij vzpenja proti Suhemu vrhu in po kateri sem se peljal v turi Suhi vrh in Nanos, 27.6.2000. No, realnost pa se izkazala drugače. Omenjene lepe ceste namreč ni, je le na zemljevidu. Torej, če ti ni do porivanja kolesa, izberi varianto, ki je na zemljevidu narisana črtkano. Na križišču greš levo navzdol. Pot se najprej nekoliko spusti, nato pa se vzpenja v smeri omenjene lanske ture. Če pa si bolj pustolovske narave, pa pojdi na omenjenem križišču naravnost. Pot se enakomerno vzpenja, greš mimo odcepa ceste desno gor, malo naprej pa je krožni zaključek ceste. Od tu naprej vodijo le trije ne preveč dobri kolovozi. Moram priznati, da sva na tem mestu malo pisano gledala in ni nama bilo preveč jasno, kako bova turo nadaljevala. Nato sem malo podrobneje pogledal zemljevid in se glede na potek plastnic odločil za srednji kolovoz. Dva se odcepita pri krožnem zaključku, gornji pa je malo više. Kolovoz se kmalu začne zelo strmo vzpenjati in začelo se je kar naporno porivanje kolesa. Ko se pot končno izravna, je vožnja spet mogoča, po nekaj ovinkih pa se kolovoz cepi na desnega, ki se vzpenja in levega, ki se spušča. Pravi je levi, ki se po kratkem spustu proključi na še en kolovoz, ki pripelje z leve. Tu zaviješ desno, se prebiješ skozi nekaj malega goščave, nato pa je vožnja spet mogoča. Kolovoz se kmalu izboljša, ko pa se z desne priključi cesta, pa postane prav soliden makadam. Po nekaj ovinkih končno prideš na težko pričakovano cesto, ki pelje pod Suhi vrh. Ko sva se pripeljala do te ceste, seveda ni bilo čisto jasno, ali je prava ali ne. Res sem se lani že peljal po njej, vendar si nisem zapomnil ravno vsakega ovinka. Krajši spust do lovske koče je situacijo razjasnil, kajti koča mi je na srečo ostala v spominu, predvsem po balinišču, ki so so ga postavili jagri. Tu sva kar pošteno presenečena srečala kolesarja, kot se je kasneje izkazalo, Slovenca iz Trsta, ki je z obratne strani iskal manjkajočo cesto in prehod do Abrama. Ko sem mu omenil, da poznam prehod drugje, se nama je pridružil. Na sedlu pod Suhim vrhom smo si privoščili krajši počitek. Prehod, ki sem ga našel lani, je bil tokrat zasnežen, zato nas je za začetek čakalo nekaj kopanja po snegu do sedla (za dodatno presenečenje so poskrbele precej sveže sledi kolesarskih gum v snegu), spust po drugi stani pa je bil pravi užitek, kajti poleti precej zaraščen prehod je bil prehoden brez težav. Vrhu Nanosa sva se tokrat odpovedala, malo na račun časa, ki ga ni bilo več na pretek, malo pa tudi na račun številnih vzponov do sedaj. Do Abrama te čaka večinoma le še spust, tu pa se začne spust po peš poti v Vipavi, ki je opisan pri turi Nanos, 5.3.2000. Naj omenim le to, da je spust kar zahteven in zelo tresoč, po lestvici iz Strmih kolesnic nekako S5-S6, vendar hkrati tudi zelo lep in razgleden in po mojem mnenju najlepši spust iz Nanosa v dolino. Priporočam tudi kratek skok na vrh hriba Plaz, od koder je lep razgled po Vipavski dolini. V civilizacijo še vrneš v Gradišču, od koder po strmih ovinkih zdrviš do izhodišča, Vipave.
Vsekakor ena najlepših in najbolj pustolovskih tur po pogorju Nanosa.