Gačnik
Kratek opis Skozi Gorenjo Trebušo na Vojsko in pustolovski spust nad grapo Gačnik
Lokacija Primorska - Okolica Idrije
Izhodišče Dolenja Trebuša
Višina izhodišča 250 m
Višina cilja 1000 m
Dolžina ture 30,0 km
Skupna višina 950 m
Okvirni čas vožnje 3h 23minut
Težavnost vzponov
Težavnost spustov
Splošna težavnost
Atraktivnost
Literatura Zemljevid Škofjeloško in Cerkljansko hribovje
Opis poti Dolenja Trebuša - Gorenja Trebuša - pri spomeniku (kmetija Skok) desno - pri kmetiji Čuk levo - Razazije - navzdol mimo kmetije Hadalin do stika s cesto - desno navzgor, mimo odcepa proti Medvedu in mimo kmetije Brdar do kmetije Gačnik - levo in navzgor proti Stržnikarjevem vrhu - na izravnavi pri velikem travniku levo na kolovoz in preko njega - desno gor in navzdol na travnik pri lovski preži - desno mimo preže in rahlo levo navzgor v smeri sledov kolovoza - po slabo vidni mulatjeri tik nad strmim pobočjem na levi - na slabo vidnem razcepu po desnem kraku mulatjere do ostankov zgradb na planini - levo navzdol do travnika in preko njega v smeri J - na koncu travnika po dobro vidni stezi - na slabo vidnem razcepu levo navzgor in spet navzdol do stika z mulatjero, ki pripelje z leve in nato desno - na razcepu levo po ozki poti in navzdol do velike planine - levo mimo ostankov zgradb do konca travnika - po dobro vidni mulatjeri navzdol po gozdu - dolgo prečenje vzdolž pobočja do izrazitega razcepa v gozdu - levo navzdol po slabi mulatjeri - ves čas vzdolž pobočja mimo nekaj odcepov levo in nato po boljšem kolovozu do Janovega vrha - pri vikendu levo na cesto in po njej navzdol do izhodišča
 
Opis ture Grapa Gačnik je ena najdaljših grap v Sloveniji. Začne se pod Stržnikarjevem vrhom na planoti Vojsko in se spusti do Dolenje Trebuše. Vmes je potok izdolbel divjo sotesko, polno slapov in prepadnih skokov. Kot taka predstavlja lepo pustolovščino za izkušene "patokingarje", torej soteskarje. Mene je spust skozi oziroma nad grapo s kolesom vznemirjal vse od prvega čudovitega spusta skozi sosednjo grapo Pršjak. Visoko v desnem boku grape je namreč na vseh zemljevidih narisana mulatjera, ki je povezovala planine nad grapo. Vendar o poti nihče ni vedel kaj določenega. Paternu je zapisal, da je pot preveč zaraščena, podobno je menil tudi kolesar Milan, ki ima v Trebuši vikend in je stalni kolesarski gost v teh krajih. Domačini pa so mi povedali, da je pot nekoč bila. No, ker sem trmast in ne vržem puške tako hitro v koruzo, sem sklenil pot poiskati ali vsaj preveriti, kaj se je z njo zgodilo. Za iskanje poti pa bicikel ni ravno najboljša varianta, zato sva se nekaj prej s Tanjo odpravila na peš raziskovalno turo. Po kar nekaj orientacijskih zankah sva se srečno "prebila" do Janovega vrha, kjer sva spet srečala civilizacijo. Polna vtisov sva sklenila, da bova vsekakor kmalu poskusila s kolesom. Mimogrede pa sva pri vzponu odkrila še lepo singlco kot alternativo spusta skozi Pršjak.
Naj kar na začetku povem, da to ni "nedeljska" tura s čudovitim spustom po mulatjeri. Nasprotno, to je orientacijsko zelo zahtevna pustolovščina po divjih in od človeka popolnoma pozabljenih krajih, primerna le za izkušene kolesarske pustolovce z dobrim smislom za orientacijo v naravi. Pot je deloma zaraščena, deloma polna padlih dreves, deloma pa spominja na najlepše mulatjere. Če na poti zaideš in te ujame noč je bivak neizogiben, pa tudi morebitni reševalci bodo imeli veliko dela, da te bodo našli. Z zemljevidi si lahko pomagaš le okvirno, ker so v tem področju zelo nenatančni.
Do kmetije Gačnik iz Trebuše pelje več poti. Lahko greš preko Oblakovega vrha, lahko pa skozi Gorenjo Trebušo. Turo sva začela na manjšem parkirišču točno v vpadnici grape Gačnik. Odpelješ se navzgor v smeri Gorenje Trebuše. Ko se ti z desne priključi cesta iz Čepovana, greš levo preko Trebušice in navzgor do razcepa pri spomeniku (do tu je možna tudi druga varianta skozi Plužnje). Tu imaš na voljo spet dve možnosti, leva, krajša, gre mimo Pršjaka, desna pa skozi Razazije. Varianti prideta skupaj nad kmetijo Griva. Greš torej desno in se v dolgem vzponu vzpneš do kmetije Čuk. Tu zaviješ levo. Razgleden vzpon te pripelje na Razazije, manjšo vas na pobočju Bendijskega vrha. Zapelješ se skozi vas, nato te čaka spust do kmetije Hadalin. Malo naprej prideš do stika s cesto, po kateri pripelje druga varianta mimo Pršjaka. Serpentino više greš mimo kmetije Brdar, pod katero je v grapi Brdarjev slap. Še eno serpentino više se pripelješ do kmetije Gačnik, po kateri je naša grapa dobila ime. Greš levo mimo kmetije in v klanec, ki te pripelje do izravnave, ki ima na levi velik travnik. Preplezaš leso in se zapelješ po kolovozu, ki vodi preko travnika. Kolovoz zavije desno in te preko manjšega prevala pripelje na drugi travnik, ki je desno od prvega. Slediš kolovozu, ki gre rahlo levo do lovske preže.
Od tu naprej bo opis tako dober, kot lahko je, vendar se razmere spreminjajo in pot boš moral najti sam.
Torej, od preže greš navzgor proti levi v smeri ostankov nekakšne poti. Splezaš preko lese in slediš poti. Na izravnavi se začne spust po bolj ali manj vidni mulatjeri. Kmalu poti nekako zmanjka, tu greš ob robu nad pobočjem in kmalu spet najdeš pot, ki zavije bolj proti notranjosti. Spet se spuščaš, kmalu te čaka orientacijska zanka in sicer pot postane neizrazita, nekakšno logično nadaljevanje gre navzdol, vendar zaviješ desno na neizrazito, zaraščeno pot, ki se po nekaj metrih izboljša. Kmalu se pripelješ do ostankov zgradb na planini. Ena pot pripelje z desne, ti pa greš levo preko manjšega travnika in po kolovozu do naslednjega, večjega travnika. Tu boš presenetljivo našel obdelano njivico, ki pa je verjetno "lovskega izvora". Nadaljuješ levo mimo njive preko travnika, nato malo navzgor in navzdol do njegovega konca. Tu najdeš bolj izrazito stezo, ki gre skozi gozd. Kmalu steza zavije levo in malo navzgor, nato se združi s stezo, ki pripelje z leve. Nadaljuješ desno po najbolj izraziti stezi. Le-ta kmalu pripelje na rob in se spremeni v lepo singlco. Na razcepu greš lahko po obeh krakih, midva sva šla levo po ozki stezi, ki ob robu pobočja pripelje na veliko planino z solidno ohranjenim hlevom in ostanki velike hiše. Pred davnimi časi je tu morala biti velika gorska kmetija, s svetom navzdol povezana le z ozko mulatjero, morda pa je obstajala boljša povezava navzgor proti Stržnikarju. Skozi visoko travo, ki prerašča planino, se prebiješ do njenega zahodnega konca. Tu ujameš začetek mulatjere, ki te bo v dolgem spustu pripeljala nazaj v civilizacijo. Orientacija bo od tu naprej lažja, ker je to praktično edina pot. Od tu te čaka nekaj izpostavljenih delov, precej preko poti prevrnjenih dreves (pred mojih prvim peš vzponom jih je bilo še precej več), čudovita travnata mulatjera mimo nekdanje planine, pogledi v strmo grapo globoko spodaj, ves čas pa izredna divjina. Pot je presenetljivo dobro ohranjena in (razen pogostih padlih dreves) čisto lepo prevozna. Kasneje prideš do izrazitega razcepa, desna pot rahlo navzgor preči pobočje, leva pa se spušča. Desna kmalu postane zelo zaraščena in težko prehodna, zato je treba po levi. Tudi na njej je začetek poln podrtih dreves, sploh en prehod skozi labirint debel je prav "zabaven". Kasneje se pot izboljša in vožnje je vse več. Ves čas slediš prečenju vzdolž pobočja, za odcepe levo se ne meniš. Kmalu prideš na boljšo pot, nekakšen kolovoz, ki te kmalu pripelje nazaj v civilizacijo, na Janov vrh, ki ga dosežeš pri vikendu. Za njim zaviješ levo in se v zelo hitrem spustu spustiš do ceste skozi Trebušico. Če si turo začel v vpadnici grape, greš po cesti levo in kmalu dosežeš izhodišče. Sicer je bilo nadaljevanje z Janovega vrha planirano drugače, v nadaljevanju poti sva se hotela pripeljati vse do Dolenje Trebuše, vendar je pot na Janovem vrhu zaprta z ograjo, ki obkroža pašnik jelenov. Plezanje preko ograje ni bilo videti najlažje, zato sva se spustila po opisani poti.
Torej, dolga, naporna, orientacijsko zelo zahtevna tura, ki te pelje po divjih in popolnoma pozabljenih krajih, na koncu pa postreže z izjemnim zadoščenjem. Vsekakor tura za sladokusce.
   

 

Komentarji k turi
Spisal Jirži po opisu giantxcx-a na dan sobota, 6. marec 2004
1.Proti koncu Trebuščice ne greš levo čez opisani most (desno smerokaz Poldanovec, zajetje), ampak nadaljuješ ravno po kolovozu: mimo Podrteja - čez most Plužnje levo - desno strmo gor do Šuničarja.

2.Pri Razazijah greš desno (in po 5m takoj levo!) na prelepo gozdno pot - pod Bendijskim vrhom se držiš spodnje poti - sledi položen spust do ovinka glavne ceste med Brdarjem in Gačnikom.
 
Spisal Nejc na dan nedelja, 8. maj 2011
Opis poti je precej težaven - na terenu se z njim težko znajdeš. S kolegom sva uporabljala še največ kar karto 1:55 000. Do Pustote (slika tudi ob opisu poti, hlev in ruševina hiše) je nekje boljši, drugje slabši kolovoz. Za gorske kolesarje odličen. Ko pridete na Pustoto se držite desne, pot gre na desnem kraju, že v gozdu, lahko pa pridete tudi po travniku nato spet na pot. Od Pustote naprej je zgolj steza, veliko je kamenja, pod listjem pa marsikje veje, zato je potrebna pazljivost. To pot od Pustote naprej verjetno nihče ne čisti, zato sem se moral vekrat uzstaviti, da sem odstranil sušice. Ko pridete v strugo se ena pot loči levo, mi gremo kar naravnost (levo se pride do zanimive ruševine hiše nato pa se kmalu pot konča). Od struge naprej je pot slabša, še več kamenja in vej čez pot, ampak dober spust. Nato se pride na kolovoz in do vikenda. Od tam sem šel levo po makadamu v dolino Trebušice, desno je bilo zagrajeno, domačinka pa je povedala, da je ne prevozno, ...

Sicer je pa to zelo dobra tura, eden najdaljših spustov v teh krajih!

Lp, Nejc
http://mtbidrija.blog.siol.net/
 
Spisal Jirži na dan ponedeljek, 9. maj 2011
Treba je upoštevati, da je od stanja, po katerem je narejen opis, minilo že 9 let, stanje pa se je v teh letih kvečjemu slabšalo. Zato je tura namenjena bolj pustolovskim kolesarjem, opis pa je zgolj v splošno orientacijo.