Čaven in Resljeva cesta
Ko sem lani na vzponih že n-krat prevozil Resljevo cesto do Predmeje, sem razmišljal, kako bi se še drugače vzpel na Čaven. Na misel mi je prišel kolovoz, po katerem ima spust s Čavna Paternu v Strmih kolesnicah. Na spust, ki sem ga prevozil pred nekaj leti, sem imel bolj slabe spomine, ker je zelo kamnit, vendar se mi je zdelo, da pretirano strm ni, na vzponu pa kamnitost ne moti tako zelo (seveda me kamnitost spusta na sedanjem kolesu z vsemi centimetri hoda ne bi več motila, a takratno kolo z Marzocchijem Z3 z 7 cm hoda spredaj in 0 cm hoda zadaj spustu ni bilo preveč kos). Seveda mi zadeva ni dala miru in stvar je bilo treba preveriti. Kot izhodišče sem izbral že znano parkirišče poleg mosta čez Hubelj v Ajdovščini.
Žal se kolovoz začne šele visoko nad Vrtovinom, do tja pa vsaj po kartah ni kakega pametnega obvoza, zato sem se ture lotil kar po glavni cesti iz Ajdovščine v smeri Nove Gorice. Na srečo je avtocesta promet zelo razredčila in pot do Vrtovina je kar hitro minila. Do tu je po glavni cesti okoli 7 km. Vrh klančka v Vrtovinu zaviješ desno na cesto, ki najprej po ravnem pelje skozi vas, nato pa se začne vzpenjati. Slediš glavni cesti navzgor, če boš na kakem razcepu v dvomih, poglej na zemljevid, ki je čisto točen. Na izravnavi pri znamenju, malo naprej od Guštinov, zaviješ desno navzgor, nekaj metrov naprej pa levo na začetek makdamske ceste. Prvi del resnega dela vzpona poteka po pred kratkim razširjeni makadamski cesti, verjetno za potrebe gozdarjev. Na srečo je treba po gozdarski magistrali peljati le nekaj serpentin; kjer le-ta pri skladovnici hlodov zavije ostro desno, ti nadaljuješ po ožjem, vendar dobro ohranjenem kolovozu naravnost in rahlo navzgor. Zaiti na vzponu ne moreš, slediš vse strmejšem in kamnitem, vendar v celoti prevoznem, kolovozu do vznožja Kuclja, kjer se peš pot z njega dotakne kolovoza na levem ovinku. Tu se strmina unese in kolovoz postane lažje prevozen. Kak kilometer kasneje se pripelješ na Vrata, ki postrežejo z lepim razgledom na Vipavsko dolino. Tu si lahko privoščiš oddih, kajti večino vzpona je za teboj, čaka te le še lahek vzpon do koče in tisoč metrov spusta. Naj te opozorim, da se tega vzpona loti dobro kondicijsko pripravljen(a), sicer boš lep del vzpona prepešačil(a). Je sicer zelo enakomeren, vendar dolg in solidno strm, kamniti odseki pa vzpon še dodatno otežijo. Vmesnih izravnav za počitek ni. Je za razred zahtevnejši kot vzpon po Resljevi cesti na Predmejo. Kolovoz je večino vzpona lepo v senci, zato omogoča tudi vzpon v poletnih mesecih. Skupaj je vzpona po kolovozu okoli 6 km.
No, kot sem omenil, je glavnega vzpona konec in lahko se ležerno zapelješ po cesti do križišča pri hiši Selovec. Tu zaviješ desno. Čez nekaj časa je na dnu krajšega spusta križišče. Obe cesti vodita do planinske koče, jaz grem običajno po desni, ki je malo krajša. Po daljšem, vendar nezahtevnem vzponu se pripelješ do izravnave pri koči A. Bavčerja na Čavnu.
Po okrepčilu je čas za nagrado. Pri koči greš po cesti naprej v smeri V proti Predmeji. Po krajšem vzponu prideš do prevoja pri razgledni točki na desni. Po asfaltni cesti se spustiš do krajše izravnave malo niže, kjer desno opaziš markiran odcep poti proti Predmeji. Naj te opozorim, da je spust po pešpoti zelo zahteven, zato, če nisi vajen spusto težavnosti do S6, nadaljuj raje po cesti proti Predmeji. Sicer zaviješ desno in se po strmi in kamniti poti, kjer pazi in upoštevaj prednost planinecev!!, spustiš do izravnave. Tu pot zavije med kamnite balvane, kjer bo treba nekaj metrov peš. Za njimi se pot spremeni v kolovoz, po katerem se pripelješ do počivališča s klopco. Če imaš spusta (ali pešačenja :)) dovolj, se lahko po levem spodnjem kolovozu vrneš do ceste malo nad Predmejo, sicer nadaljuješ (prvih nekaj metrov zagotovo peš) naravnost navzdol po strmi gruščnati poti. Niže se pot izboljša in spet postane vozna. No, ne samo vozna, pač pa zelo lepa in tekoča. Na razcepu spredi spusta zaviješ po levi (gornji) poti. Žal se tako, kot vse lepe singlce, kmalu konča in do ceste te pripeljejo strme stopnice (S6).
Po cesti se spustiš desno kakih 350m do table na levem ovinku. Na tabli si lahko prebereš kratko zgodovino Resljeve ceste in se v mislih zahvališ Jožefu, ki je že pred več kot 150 leti mislil na gorske kolesarje :). Pri tabli torej greš levo navzdol po kolovozu in malo niže desno. Tu se začne spust po Resljevi cesti, ki je na začetku še najbolj podobna mulatjeri in se spušča v serpentinah, kasneje pa se položi in razširi. Spust je zelo hiter, pot pa večinoma pregledna in kar gladka. Ker na Predmejo pelje lepa cesta, so planinci na Resljevi cesti na srečo zelo redki, vsaj jaz še nisem srečal človeka, ki bi šel peš, seveda pa ob morebitnem srečanju s pešcem zmanjšaj hitrost in ga lepo pozdravi, da prispevaš nekaj k pozitivnem mišljenju o gorskih kolesarjih. Kje drugje bi sedaj napisal, da se spust kmalu konča, tu pa mi ni treba, ker kar traja in traja... in traja, dokler se ne pripelješ do Gorenja, kjer je veselja le konec. Spusta po Resljevi je približno 6 km. V vasi greš levo in se pustiš do izvira Hublja, tu pa desno in navzdol do izhodišča. Če najdeš iz Gorenja v Ajdovščino kak lepši spust, kot je po cesti, ga le opiši v komentarjih k turi.
Druga tura na Čaven je kombinacija težkega vzpona in najprej zahtevnega, nato hitrega spusta, na katerem vse matranje na vzponu hitro pozabiš, na koncu pa te čaka občutek, da se je za tak spust vredno potruditi in komaj čakaš na ponovitev.
Na splošno je to obrnjena Paternujeva tura na Čaven z dodatnim "ocvirkom", spustom od koče do Predmeje po singli. Taka smer ture mi je precej bolj všeč kot originalna Paternujeva.