Galetovec
Najprej se zvito ogneš glavni cesti proti Pokljuki skozi lepe vasi pod severnimi obronki planote, v vasi Krnica pa le moraš nanjo, na srečo le za kilometer in pol. Na začetku je gozdna cesta precej monotona, brez razgleda ali posebne strmine. Morda te preseneti le kakšen konjenik, tako kot naju. Tu je treba predvsem paziti na odcep proti smučišču, ki je precej neizrazit in ga hitro spregledaš, tako kot midva. Ko sva čakala, da prideva do Posavca, sem glede na karto sklepal, da je to neka večja zadeva, pa se je izkazalo, da je le neka zapuščena pastirska koliba. Spregledala sva tudi odcep malo naprej in se lepo peljala do konca ceste, ki se je končala tako, kot se gozdarske ceste končajo, kar zmanjkalo jo je. Da se nebo podobno zgodilo tudi tebi, odcep je travnat kolovoz na desni in sicer tam, kjer cesta iz desnega boka hriba preko sedelca preide na levi bok. Spodaj je planina Rčitno. Po kolovozu se vzpneš do smučišča, čezenj pa pelje precej radikalno strm kolovoz, ki zelo spominja na tistega s Koble, pa tudi prevozen je podobno. Zelo verjetno bo treba vsaj nekaj metrov kolo porivati. Na srečo ga je kmalu konec in zgoraj prideš na gozdno cesto, ki v lahnem vzprenjanju privede do odcepa kolovoza proti Galetovcu (če se ti da, se zapelji do 500m oddaljene Belske planine in si oglej zbirko lesenih kipov ob eni izmed koč). Ta je precej blaten, vendar se kmalu konča na jasi, od koder te te čaka zadnji, precej strm vzpon na vrh Galetovca. Tu sem se zopet čudil, kako dobra podlaga je kratka trava, kajti vzpon je v celoti prevozen, le sape začne hitro zmanjkovati. Le zadnji meter čez skalo je treba peš. To je sicer šele predvrh, vendar postreže z lepih razgledom proti jugu na Bohinjske hribe. Tu sva tudi pustila kolesa in sva na enako visok, 50m oddaljen vrh šla kar peš. Vsekakor izvedi turo v lepem vremenu, ker ko prideš do roba na vrhu, ostrmiš nad neverjetnim pogledom na Bohinjsko Belo, Blejsko jezero, Bled, Karavanke ... ali pa tudi ne, če je vse pokrito z meglo. Če pokukaš čez rob stene, se globoko spodaj vidi cesta, po kateri bo potekal spust.
Spust pa je prav zanimiv. Tanja je ugotovila, je vsaj pol spusta potekalo navzgor. Resnica je ta, da spust ni direkten, ampak gre precej gor-dol, zato je precej napornejši, kot bi sodil po višinski razliki. Če ti ni do sicer lepega in samotnega ovinka okoli hriba Smrekarica, greš lahko na planino Za jamo tudi po bližnjici. Nadaljevanje poteka po precej slabi cesti pod visokimi stenami, vrh katerih si prej občudoval razgled. Ko se cesta pod Peračico konča, se začne zabava. Zelo strm, blaten in kamnit kolovoz pelje vse do Zgornje vasi. Po opisu v vodničku sem pričakoval lažji spust, vendar so verjetno vmes vreme in traktorju naredili svoje. Vsekakor pa je na koncu občutek enkraten. Za šlag (smetano) pa sledi najprej seveda vzpon na preval pod Veliko Osojnico, potem pa lep spust po gladkem terenu do izhodišča, kampa Zake, kjer bi midva z užitkom še malo zaplavala, le kopalke in brisačo bi morala imeti.
Če štartaš in končaš v Zaki, je tura skoraj 20km krajša.