Planina Osredek
Ta vikend pa je bil spet na vrsti bicikel. Ker je bilo vreme precej kislo, sva izbrala krajšo in bližjo, a zato prav nič manj zanimivo turo. Ko iz Stahovice pogledaš vzhodno stran Kriške gore in greben Kamniškega vrha, prehod ni prav nič jasen. Povsod so zelo stmi bregovi. Vendar kot ponavadi videz vara. Tudi tu se skriva lep, vendar malo težji prehod. Iz Stahovice se odpraviš po idilični dolini Bistričice do konca, tu pa cesta zavije levo v breg in v dolgi prečki pripelje malo nad Šenturško goro. Tu zaviješ proti kmetiji Jagodic, za katero Marko v vodniku piše, da obstaja možnost težav pri prehodu mimo njihove kmetije. Napodili naju sicer niso, vendar naju je malo prej na ozki makadamski cesti v hrib s polno hitrostjo prehitela katrca (vsaj 60-70 km/h), kar naju je rahlo pretreslo. Malo bi ga zaneslo, pa bi naju "poraziral" s ceste. Očiten znak dobrodošlice. Izkazalo se je, da katrca pripada kmetiji Jagodic, vendar si nisva želela težav in sva se odpeljala naprej. Prepirati se z (verjetno) pijancem ne bi imelo pravega smisla (kmetiji se lahko ogneš tako, da malo pred njo zaviješ levo v smeri oznake za Ambrož). Za kmetijo se pot postavi bolj pokonci in to vse do Ambroža. Orientacija je malo težja, nasplošno sledimo označbam proti Ambrožu. Terenske razmere niso bile najboljše, vse je bilo razmočeno in ta del poti nama je pobrala precej moči. Na srečo pa je pri Ambrožu večina višine že pridobljena. Tu zaviješ proti Krvavcu. Na drugi serpentini pot zavije desno z glavne ceste. Po nekaj klancih se pripelješ do konca; tu je Kamniški vrh že pod teboj. Naprej pelje le še peš pot. Kratkemu spustu sledi dolga prečnica čez pobočje (tu je treba mestoma sestopiti), ki te pripelje do križišča, obe poti sta označeni kot poti na planino Osredek. Karta tu ni najbolj natančna, pa tudi opis ne. Skratka, spodnja pot pelje na planino, od koder se (peš) povzpneš na greben, zgornja pa preči naprej do grebena in se nato po njem spustiš do stika s spodnjo varianto. Midva sva se odločila za gornjo, ker nama je bilo škoda izgubiti višino. Izkazala se je kot boljša; kolesa ni treba skoraj nič nesti pa še zelo lep spust po ostrem grebenu do stika s spodnjo varianto te čaka. Tu kreneš po poti proti Krvavcu, v plitvi depresiji pa kreneš desno dol po neizrazitem kolovozu (začne se za podrtim drevesom). Na razcepu kolovoza greš lahko po obeh, midva sva šla po levi, ki jo poznava že od prej. Sledi kratek vzpon, nato pa precej zaraščen spust do hudournika, koder prideš do (druge) poti na Krvavec iz doline Korošice. Po tresočem spustu se končno prikaže ceste. Obe peljeta v dolino, le da je gornja (desna) precej lepša. Kratkemu vzponu sledi ravnina, nato pa se pot prevesi navzdol. Cesta je precej dobra in omogoča lep in hiter spust. Na stiku s spodnjo cesto greš desno in kmalu prideš do spodnje postaje gondole. Od tu pa te čaka še spust po asfaltu do Stahovice. Drugi del ture, po dolini Korošici si lahko ogledaš na zemljevidu, ki spremlja turo Dolina Korošice v rubriki Nove ture, vendar je tam smer vožnje obratna.
Glavni problem ture je precejšna orientacijska zahtevnost, zato je zemljevid nujen. Sicer pa je precej pustolovska in postreže s solidnimi klanci navzgor ter zanimivimi spusti navzdol, od hitrih do tehnično zahtevnih. Torej, precej jedrnata zadeva.
Sicer pa se sezona višjih vzponov počasi izteka, kajti preverjeno je sneg že na 1200-1400 metrih, odvisno od lege.