| Ture
>> Ture v Sloveniji >> Snežnik |
| Snežnik |
|
 |
| |
| :: Datum izvedbe :: |
| torek, 20. junij 2000 |
| :: Kratek opis :: |
| Skozi obsežne gozdove na vrh znamenite gore, nato izjemen spust po nekdanji mulatjeri v dolino |
| :: Opis poti :: |
| Jablanica - Zabiče - Sela - Bezgovec - pod Oblim bregom - pod Goljakom - pod Velikim Razborom - pod Bukovcem - Okroglina - Sviščaki - v smeri Snežnika - odcep desno pri Snežniščki Grdi jami - do konca ceste na sedlo pod Snežnikom - spust do razcepa pri jami - mimo Snežniščke Grde jame - mimo Pekla - pod Vrhom Pekla - levo pod Lenčarjevim vrhom - spust do razcepa - vzpon v smeri Sviščakov - pod Kleščami - mimo mražišča v travnati dolini - Sviščaki - Okroglina - spust v smeri Ilirske Bistrice do manjšega sedla - levo na gozdno pot - mimo Mrzle doline - pod Kljunovcem - spust po oranžno-rdečih markacijah po deloma obnovljeni mulatjeri v dolino - pod Šeštanovim vrhom - pod Kozlekom - Jablanica |
| :: Opis ture :: |
Snežnik kot gora je zagotovo nekaj posebnega. Ob lepem vremenu se namreč vidi od skoraj povsod, kjer sem se vozil. Z visokih vrhov Julijcev, z Kamniških Alp, z Nanosa, s Slavnika, z Porezna ali z Rašice, povsod je opaziti vitko piramido osamljene gore na jugu Slovenije. Zato se kar nekako spodobi, da je tudi tura nanj nekaj posebnega. In res je taka.
Ko sem v Ilirski Bistrici zapeljal v lepo dolino reke Reke v smeri kraja Zabiče, sem prav čutil nekakšen primorski utrip, ki je prevejal vasice. Nad celo dolino pa se širijo strma pobočja snežniške planote. Do Zabič in Sela te čaka nekaj kilometrov asfalta, nato pa se začne položen vzpon po makadamu. Že na samem začetku sta mi nasproti prišla dva tovornjaka, polna debel. Ko sem čakal, da se prah poleže, sem malo preklinjal, kje je Marku uspelo najti to gozdarsko "magistralo". A je bila skrb na srečo odveč. V nadaljevanju sem srečal le še nekaj avtov pri Sviščakih. Začetni vzpon je precej sončen, vendar više kot se vzpenjaš, bolj pot poteka po čudovitih bukovih gozdovih, ki nudijo lepo senco. Vmes je tudi točka, od koder je lep pogled na celo dolino. Ko se pripelješ na rob planote, je vzpona za nekaj časa konec. Sledi lepo kolesarjenje najprej po ravnem, nato pa te rahel spust po širnih gozdovih pripelje do stika s cesto Ilirska Bistrica-Sviščaki pri Okroglini. Precej prašen makadam se položno vzpenja do Sviščakov. To je smučišče in vikendaško naselje. Začuda slednje ni v stilu vikend tu, vikend tam, ampak bolj spominja na naselje vrstnih hiš, tako tesno so hišice druga ob drugi. Kakšen je smisel takega vikenda, mi ni najbolj jasno. Nadaljevanje vzpona v smeri Snežnika je bolj naporno. Klanci sicer še niso zelo strmi, vendar je podlaga gruščnata in za vožnjo zelo neugodna. No, to je šele začetek. Na večji izravnavi, ki pridnim planincem navadno služi za parkirišče, se pot odcepi strmo desno navzgor. Že prvi klanec je zelo težaven, sledi pa mu še eden. Po krajši izravnavi se pripelješ do sedelca, kjer avte puščajo planinci z džipi. Sledijo klanci z izredno slabo podlago. Nabolje je voziti tik ob robu ceste, kjer je podlaga še najboljša. Klanec doseže vrhunec nekje na sredi, kjer se slabi podlagi pridruži se velika strmina. To je tudi mesto, kjer sva s kolesom družno špancirala z roko v roki. Naprej se strmina malo umiri, podlaga pa ne in krepko zdelan sem se nekako prigoljufal na sedlo konec ceste. Tu tudi prvič na poti vidiš vrh Snežnika, ki zgleda prav presenetljivo blizu. Ker sem bil prvič in zadnjič na vrhu pred, recimo, četrt stoletja, sem zbral moči in se peš odpravil naprej (približno 20-30min). Najbolj našpičenim priporočam, da se na sedlu oskrbijo z polenom (ali dvema) in ga nesejo do koče pod vrhom. Tam bodo nagrajeni s izvrstnim snežniškim čajem, ki ga kuha zelo prijazni oskrbnik. Na vzhodni strani vrha je zanimiv snežniški ledenik, globoko brezno, kjer se sneg zadrži celo leto. Razgled z vrha je seveda čudovit, vendar zahteva primerno čisto ozračje. Nazaj do sedla sva se spustila skupaj z oskrbnikom, ki je bil prijetno presenečen nad mojo kolesarko avanturo. Imela sva zanimiv pomenek na temo medvedi. Bolj pazljiv spust poteka po isti poti do prej omenjenega parkirišča, tu pa zaviješ desno na pot, ki preči okoli široke globeli po Snežnikom. Najprej je pot bolj slaba, za kar so poskrbeli naši dobri prijatelji gozdarji, nato pa se izboljša in kolesarjenje po izohipsi spada v kategorijo "pure joy". Še nikjer drugje nisem imel takega občutka popolne odmaknjenosti od civilizacije. Lahko bi kolesaril ure in ure in užival v lepi poti, čudovitih gozdovih, tišini, samoti... Sledi položen spust do ceste Sviščaki-Lož, kjer pot spet postane bolj razgibana. Do Sviščakov si sledijo položni vzponi in spusti. Od tu se po znani cesti spustiš mimo Okrogline do manjšega sedla, kjer sta odcepa levo in desno. Ker sem bil že precej utrujen, sem nekaj časa premišljeval, ali bi se sploh spustil po zahtevnem spustu, ki ga je odkril Marko. Prepričalo me je nakaj avtov, ki so oddivjali mimo in za seboj puščali dolge vlečke prahu. Težko bi si odpustil, če bi se odločil drugače.
Spust sodi nekako v kategorijo "saj ni res, pa je". To niti ne toliko zaradi težavnosti, kot zaradi dejstva, da pot čez navidez neprehoden teren sploh je, da jo je Marku uspelo najti in da je povrh vsega celo prevozna. Res so ključne markacije, vendar se markirana pot začne kar nekje in kljub markacijam moraš biti kar nekaj "Vinetuja", da najdeš pravo pot čez kamniti labirint. Torej na koncu ceste pri Mrzli dolini ujameš markacije, ki te usmerijo na kolovoz, ki kmalu postane ozka stezica skozi travo. Pot se pogosto cepi, zato nikakor ne smeš s poti z markacijami. Večji travnik z lovsko opazovalnico prečkaj po sredini in ne sledi kolovozu v levo. Na drugi strani poišči markacije. Največji problem prvega dela spusta so v travo skriti kamni, zato je vožnja zelo težavna. Pot te kmalu pripelje na lep kraški plato. Tu se desno odcepi precej izrazita pot, ki ni prava, prava gre levo oz. naravnost. Spet sledi divji spust po ozki in zaraščeni stezici. Tu sem premišljeval, kako bi morebitnim reševalcev pojasnil, kje sploh sem, če bi me naprimer pičila kača. Videl sicer nisem nobene, vendar je teren kar pravi, sončen in zelo suh. Niže se pot izteče na (končno) kolovoz. Še vedno slediš markacijam, ki na razcepu zavijejo desno. Kmalu se pripelješ na prostan plato po Kozlekom. Po dobrem kolovozu se pripelješ do konca ceste, ki pripelje z druge strani. Tu greš po kolovozu levo pod Kozlekom vse do roba planote (markacije gredo na Kozlek). Sledi težaven, vendar čudovit spust po stmem kolovozu, ki prečka pobočja nad Jablanico. Tu kamne na poti vsaj vidiš, ne pa tako kot prej, ko so te premetavali NSK. Tu sem doživel tudi novo izkušnjo, vožnjo po borovih storžih, ki jih je vse polno. Po kolesi ves čas hrusta, storži pa te rahlo prestavljajo. Kolovozu slediš ves čas naravnost, kljub boljšim odcepom levo, dokler se ne začne močno vzpenjati, tu greš levo in se pripelješ naravnost v izhodišče, Jablanico. Na poti domov sem ves čas prepeval in požvižgaval ob spremljavi Vlatka Stefanovskega, kajti veselje nad doživetjem je bilo res izredno.
Sklep: resna in zelo naporna tura, vendar, še posebej spust, izjemna pustolovščina. Si pa za turo vzemi dovolj časa, sam sem porabil skupaj z vzponom na vrh dobrih osem ur. Če za spust (od ocepa z glavne ceste Ilirska Bistica-Sviščaki) nimaš vsaj še treh ur svetlobe, ga ne priporočam. Če te tam ujame noč, je bivak neizbežen. Markacije namreč niso ravno pogoste, teren pa, razen po redkih stezah, ni prehoden. Tudi (dober) zemljevid je nujen. Aha, še to, NSK je moj izum med spustom in pomeni Neznani Skriti Kamni. |
|
|
|
Ob turi ni posebnih zanimivosti ali pa še niso vnešene! |
|
|
| |
|
| |
Pogled z razgledne točne na vzponu po dolini reke Reke
|
|
| |
Najvišja točka ture, dosegljiva s kolesom. Zadaj je vrh Snežnika.
|
|
| |
Kraški plato na spustu.
|
|
| |
Če dosežeš to točko, potem si spust našel (-šla) in nadaljevanje je le še formalnost. Zadaj je pobočje, preko kateraga poteka spust.
|
|
| |
Na začetku zadnjega spusta po pobočju nad Jablanico.
|
|
| |
Vmes je nakaj kamnitih pragov in seveda storži.
|
|
|
Spisal(a) Mitja Placer na dan ponedeljek, 3. november 2003
|
Tura je nepozabna, še posebej spust, ki je doživetje zase! Ampak jaz še nisem imel sreče, da bi jo v celoti prevozil. Prvič jo je zagodlo vreme, tako da sem prispel samo do sedla, se vrnil do Okrogline in se spustil po omenjenem cudovitem spustu, drugič pa, ko je bilo vse fantastično, mi jo pošteno zagode stvar, zaradi katere sem se odločil, da pišem (samo slučaj je, da komentiram grše plati tur, ampak se mi zdi bolje, da ljudi obvestim, da ne bi še kdo slučajno drugače idilične ture zaključil s kakšnim neprijetnim spominom): pristal sem namreč na urgenci! In na nobenega ne zvračam krivde, da ne bo spet kakšne pomote! TOREJ: KJER NA OPISU POTI PIŠE spust do razcepa pri jami, JE VERIGA S TABLO ZA PREPOVEDAN PROMET. TO ŠE NI NOBEN PROBLEM. DEJSTVO JE, DA ČE SE POT TAKO ZAČNE, BI SE MORALA (NA MOJO VELIKO ŽALOST!) TUDI KONČATI! Jaz sem namreč užival v prekrasni okolici, kjer tudi avtor pravi: "Lahko bi kolesaril ure in ure in užival v lepi poti, čudovitih gozdovih, tišini, samoti... ", IN NAENKRAT ZAGLEDAM KAKE 3 (TRI) METRE PRED SABO VERIGO!!! PODROČJE JE BOLJ SENČNO ZARADI GOSTEGA GOZDA, POZORNOST JE, KOT SEM ŽE POVEDAL, USMERJENA BOLJ V OKOLICO, POT IMA ODLIČEN, BLAGO SPUŠČAJOČI NAKLON, TAKO DA NE VOZIŠ RAVNO POČASI (PO MOJE KAKIH 30-40 km/h), RAVNO PRIDEŠ IZ OVINKA IN PRED TABO SE ZNAJDE VERIGA BREZ KAKRŠNEGAKOLI ZNAKA NA NJEJ!!! TO JE NEKJE POD VRHOM PEKLA, PRED ODCEPOM ZA SVIŠČAKE, PREDEN SE ZAČNE POT DVIGOVATI! Ni nobena skrivnost, da sem se direktno zaletel vanjo in poletel nekaj metrov čez. Ta del poti sem bil slučajno sam, tako da sem imel maksimalno srečo, da sta me slišala neverjetno prijazna Sonja in Andraž (brez njiju se mi ne bi pisala glih luštna, tako se jima na tem mestu iskreno zahvaljujem!) iz dokaj oddaljene koče (100 m), ki sta me popolnoma oskrbela in odpeljala do Sviščakov, kjer sta me čakala še druga dva člana odprave. Nadaljevanje ni toliko pomembno, imel pa sem neverjetno srečo, da si nisem napravil nič hujšega razen manjših in večjih ran in udarcev, prsti pa me po več kot mesecu še vedno bolijo. Ljudje, torej tam res pazite, čeprav so že čez en teden na verigo postavili znak za prepovedan promet! To je namreč gozdna pot, kjer se vozi, tako kot te opozorijo že na začetku, na lastno odgovornost! Jaz pa upam, da mi bo v tretje šlo rado! |
| |
|
Spisal(a) Milan_48 na dan četrtek, 19. avgust 2004
|
Letos je že dalj časa podrta žična prepreka na poti okrog Pekla in mimo snežniške Grde jame. Priporočam, da opazujete markacije ob poti. Prve prečkajo cesto že približno 2km po Grdi jami. Pozor na naslednje čez kak km. Okrog 0,5 km gredo po cesti in potem gredo na levo v Pekel. Priporočam za mtb kolesarje. Markirano z rdeče oranžno (E7) markacijo in belo modro(pot KV) markacijo. Opisani poti se pridružite pod Lenčajevim vrhom.
Prav tako vse obveščam, da lahko že takoj pri Okroglini peljete na levo in takoj spet desno po navedenih markacijah in da se ne rabite bati, da se izgubite do Kuteževskega dola. Belo modro sva markirala skupaj z Lučko in garantiram prehod. So pa povlekli nekaj ceste v hrib. Ostalo je isto. |
| |
 |
|
