| Ture
>> Ture v Sloveniji >> Suhi vrh in Nanos |
| Suhi vrh in Nanos |
|
 |
| |
| :: Datum izvedbe :: |
| torek, 27. junij 2000 |
| :: Kratek opis :: |
| Po skriti poti na najvišji vrh nanoškega pogorja, Suhi vrh, nato na Nanos in v strmem spustu v dolino |
| :: Opis poti :: |
| Podkraj - pod Prečnim vrhom - v smri kažipotov za Bukovje - v smeri kažipotov za Vojkovo kočo in Suhi vrh - mimo Petelinove bajte - pod Suhim vrhom - po skriti mulatjeri - mimo Vražjega dola - spust do Podraške bajte - Vojkova koča na Nanosu - v smeri kažipotov za Suhi vrh - v smeri kažipotov za Predjamo - mimo Sv. Brica - Strane - mimo Šmihelske ponikve - mimo Černjavške doline - okoli Vasenskega vrha - stik z glavno cesto Kalce-Col - spust do izhodišča, Podkraja |
| :: Opis ture :: |
Spust z nanosa v Strane, ki ga je opisal Marko v Stmih kolesnicah, me je že dolgo mikal. Vendar Nanos poznam že tako dobro, da mi klasični pristop iz Podnanosa, ki ga je uporabil, ni bil prav nič všeč. Dolgovezne in precej prometne asfaltne seprentine niso preveč spodbuden uvod v sicer zelo lepo in zanimivo turo. Zato sem sklenil poiskati pristop s severa preko nanoškega pogorja, kjer mrgoli gozdnih cest in kolovozov. Gosti gozdovi pa nudijo prijetno klimo tudi v poletnih mesecih. Tako je nastala povsem samostojna tura, le spust z vrha v Strane sem si izposodil pri Marku.
Podkraj je kraj na izteku doline Bele pod severozahodnimi obronki nanoškega pogorja. Avto sem pustil kakšen kilometer prej, kjer se glavni cesti priključi cesta z Bukovja in Predjame in po kateri sem planiral manjši del povratka. V Podkraju te kažipot usmeri v smeri Nanosa. Položen spust te pripelje mimo odcepa proti Beli do odcepa ceste proti Abramu, ki pa mu ne slediš. Dobra cesta po izohipsi te mimo nekaj žalostnih prizorišč gozdarske dejavnosti pripelje do razcepa, kjer slediš oznaki za Vojkovo kočo. Tu se začne daljši vzpon. Mestoma se svet odpre in ti postreže z nekaj razgledi, sicer pa je pot senčna. Malo naprej od Petelinove bajte prideš na rob planote, kjer se klanci unesejo. Rahel vzpon te mimo globokih kraških vrtač pripelje na manjši preval, kjer je odcep za Suhi vrh. Po nekaj 100m je odcep pešpoti na najvišji vrh nanoškega pogorja (10min), s katerega imamo tudi lep razgled. V vpisni knjigi sem opazil velik napis, s katerim se neki junak hvali, kako se je skoraj do vrha pripeljal s kros motorjem. Neprijetno presenečen sem mu pripisal nekaj krepkih. Upam, da bo imel pripisano kdaj priložnost videti, ker mu očitno ni jasno, da vsi ne delimo njegovega navdušenja. Do tu je Atlas presenetljivo točen in ni težko slediti svojemu položaju na njem. Po spustu nazaj do kolesa sem se odpeljal naprej in iskal odcep, po katerem sem hotel, a ga nekako ni bilo in vse bolj jasno mi je postalo, da se peljem po napačni cesti, ki bi me v nadaljevanju pripeljaja nenako na sredino spusta v Strane. V bližini sem že imel orientacijske težave in sicer na turi Po Nanosu, 26. 4. 1999, kjer je ceste kar zmanjkalo. Sedaj sem se problema lotil z druge strani, pa sem imel spet težave. Že se je pojavila slutnja, da ture ne bom mogel speljati po planu in bo treba nazaj, kajti teren je težko prehoden, pa še kompasa nisem imel, ko mi v oči pade utrjena kamnita brežina malo nazaj nad cesto. S takimi brežinami so v starih časih utrjevali ceste in res, točno nasproti odcepa proti Suhem vrhu je z grmovjem zaraščen začetek stare zapuščene ceste, ki me je popeljala v pravi smeri. Krajši vzpon te privede na sedelce, kjer greš desno po zelo zaraščeni, vendar lepo prevozni cesti, ki najbolj spominja na mulatjero. Kar vriskal sem od veselja zaradi rešene uganke in ob odkritju čudovitega in skritega prehoda. To je namreč edini prehod iz vzhodnih pobočij v osrčje nanoškega pogorja. Zaradi tega so tudi avti na vzponu zelo redki, po mulatjeri pa greš lahko le peš ali s kolesom. Lep spust me je pripeljal do ovinka, kjer sva lani s Tanjo obrnila in spet mi je bilo vse jasno. Hiter spust te nato privede mimo Hribača do Podraške bajte, kjer se začne klasičen in na žalost edini možni vzpon na vrh Nanosa. Polovica strmega vzpona poteka po odprtem pobočju, kjer je ob neugodnih razmerah vročina lahko velik problem. Sam sem imel ugodno klimo, zato sem hitro napredoval do drugega, senčnega dela vzpona, ki pripelje vse do Vojkove koče in antene. Spust, ki ima v Strmih kolesnicah eno najvišjih ocen za težavnost, se začne za, s klopcami posejanim, travnikom pri koči. Pot v smeri markacij za Suhi vrh te pelje vzdolž poraščenega grebena. Mestoma je treba navzgor peš. Kmalu se začne spust. Začetni del spusta boš verjetno prepešačil, saj je za vožnjo večinoma prekamnit. Kmalu se pot izboljša in postane vozna, pred razcepom poti pa je že prav idilična. Pri razcepu greš v smeri oznake za Predjamo. Takoj za robom se začne strm in zelo kamnit spust prek strmega pobočja po ostankih nekdanje mulatjere. Spust je zelo zahteven, vendar zelo lep in v celoti vozen (no, razen prehoda pod podrtim deblom). Pri Sv. Bricu se pot priključi na kolovoz in spust postane lažji. Pred koncem te preseneti še nekaj zelo kamnitih delov, vendar ti ne ogrozi dobrega razpoloženja, ko se pripelješ v vas Strane. Od tu vodi nazaj do izhodišča več možnosti. Ena izmed njih, moja, je narisana na zemljevidu, lahko pa si izbereš svojo. Vendar je Atlas mestoma netočen in tudi sreča je imela prste vmes, da sem našel pravo pot povratka. Zato za povratek priporočam "ziheraško" varianto, ki je narisana s polno črto. Črtkana pa je smer mojega povratka, ki jo priporočam tistim s bolj pustolovsko žilico. Namig: ni vedno najbolj zvožena cesta prava, z zemljevidom pa si lahko pomagaš le delno. Sam sem hotel dejansko drugje, mimo Brezna ob Korenovi poti, pa me je predhodna izkušnja toliko izučila, da sem tudi sam pri Černjavški dolini malo "poziherašil". Ker pa je izhodišče višje, te na povratku čaka še nekaj vzpona. Če ti vzpon na povratku ni všeč, si lahko izbereš izhodišče drugje, recimo kar v vasi Strane in se proti Suhem vrhu povzpneš po bližnjici.
Tura sicer na zemljevidu zgleda eno samo križišče, vendar je zaradi kažipotov in precejšnje točnosti Atlasa izvedljiva brez težav, le svoji lokaciji na zemljevidu je dobro slediti. Če izbereš "ziheraško" varianto povratka, je edina zanka na turi pod Suhim vrhom, vendar s tem opisom tudi to ni več. Brez zemljevida pa tura ni izvedljiva. |
|
|
|
Ob turi ni posebnih zanimivosti ali pa še niso vnešene! |
|
|
| |
|
|
Spisal(a) majda na dan ponedeljek, 21. september 2009
|
| Res lepa tura, ki ti nasmeje dušo in zahvala avtorju. Še posebej del po stari zapuščeni cesti, ki se začne nasproti odcepa proti Suhem vrhu. Kot v pravljici! Če ne bi prehodno prebrala opisa ture, te ceste ne bi našla. Pot od Hribača do Podraške bajte sem skrajšala tako, da sem po odcepu ceste za Abram, ko se cesta prične spuščati, zavila na planinsko pot, kjer je ob cesti kažipot za Vojkovo kočo. Peš pot ni vozna, malo porivanja kolesa po poti, ki se priključi na cesto na Nanos, na zadnjem delu kjer se začne gozd. Spust od Vojkove koče proti Stranam je bil v zgornjem delu bolj v stilu hribolazniškega kolesarjenja kot vožnje. Zadnji del poti od Stran naprej sem odpeljala proti Bukovju in izhodišču Podkraj. Zemljevid je na poti res nujno potreben, GPS dobrodošel. Če imaš srečo, naletiš na kakšnega gozdarja ali lovca, ki ti prihrani kakšen nepotreben ovinek. Koliko cest imajo v teh nanoških gozdovih! |
| |
|
