| |
| :: Datum izvedbe :: |
| nedelja, 1. julij 2001 |
| :: Kratek opis :: |
| Z vrha Velikega Zvoha skozi Roblekov kot dolino Kokre |
| :: Opis poti :: |
| Cerklje - Grad - desno gor proti Ambrožu - na razcepu pri Ravnah levo gor - Ambrož pod Krvavcem - mimo planine Jezerca - levo na razcepu pred Kriško planino - Dom na Gospincu - Tiha dolina - Dom na Krvavcu - sedlo Razor - levo na kolovoz preko pobočja pred strmim vzponom proti vrhu Zvoha - po deloma vozni peš poti do planine Dolge njive - na planini levo na pot proti Roblekovem kotu - peš po poti čez skok - po markirani poti navzdol skozi Roblekov kot - mimo kmetije Roblek - preko cesto in navzdol po markirani poti - na stiku z asfaltno cesto po njej dol 50m in nato desno na peš pot - desno po kolovozu do vasi Podlebelca - skozi vas do ceste Preddvor-Jezersko - po njej do odcepa za Preddvor - 100m naprej levo gor na cesto - skozi vas in levo gor proti Možjanci - v vasi desno proti cerkvi in še enkrat desno na makadam proti Štefanji gori - na razcepih levo vse do stika z asfaltom - desno proti cerkvi sv. Štefana - pred vzponom proti cerkvi levo na pot preko travnika - po markirani poti navzdol do Adergasa - Češnjevek - Dvorje - Cerklje |
| :: Opis ture :: |
Ker poleg kolesarjenja po hribih tudi precej pešačim, sem se zalotil, da skoraj vse poti, po katerih grem peš, opazujem tudi s 'kolesarskim pogledom', torej opazujem možnosti vzpona ali spusta s kolesom. Tako imam kar lepo število zamišljenih tur po poteh, ki sem jih že prepešačil in kar nekaj jih planiram tudi za letos.
No, ko sva šla lani s Tanjo na Kalški greben skozi Roblekov kot, sem kmalu opazil lepe možnosti spusta po njem, predvsem v spodnjem delu. Vzpon seveda tu ni mogoč, zato pa je še kako mogoč vzpon na Veliki Zvoh na Krvavcu. In če veš, da je Roblekov kot dolina pod severo-zahodnimi obronki Krvavca, je tura tu. Edina neznanka je ostalo prečenje od sedla Razor pod Zvohom do planine Dolga njiva, kjer je začetek doline Roblekov kot. No, taka neznanka turi le doda nekaj soli. Se pa spust z Dolge njive začne s strmim in prepadnim skokom. Tam vožnja ni mogoča. Še pri peš hoji pot zahteva veliko previdnosti, kaj šele pri nošnji kolesa. POTI SE NE LOTEVAJ BREZ PLANINSKIH IZKUŠENJ NA ZAHTEVNIH IN IZPOSTAVLJENIH POTEH IN BREZ DOBRE OBUTVE, PRIMERNE ZA HOJO PO SKALAH!!!
Na turo sva se odpravila s Surijem. Ker me je zanimal predvsem spust, nisva prav veliko komplicirala glede vzpona. Gor sva šla kar po klasični poti mimo Ambroža, Gospince, Tihe doline do sedla Razor. Vzpon je opisan že pri prejšnjih turah. Tu sva si privoščila počitek. Na vrh V. Zvoha nisva šla; oba sva gor že bila, zaradi oblačnosti razgleda ni bilo, pa še kolo je treba porivati gor. Kmalu sva se odpravila naprej. Začetni kolovoz preko pobočja se kmalu konča, zamenja ga precej kamnita in le deloma vozna stezica. Ko pripelje do zičnate ograje, ki omejuje severno pobočje Zvoha, se pot prevesi navzdol. Prvi del ni vozen, kasneje pa se da peljati vse več. Tu sem prvič preizkusil vožnjo po strmi gruščnati stezi. Precej zabavna zadeva, le kakšne posebne kontrole nad smerjo vožnje nimaš. Malo popraskana sva se pripeljala do planine Dolga njiva, kjer so naju prav začudeno gledali tam pasoči se konji. Morda sva bila prva biciklista na planini. Na planini zaviješ levo proti dolini. Prvi metri so lepo vozni, nato pot postaja vse strmejša, ožja in kamnita. Nekaj časa sva še poskušala voziti, vendar sva kmalu obupala. Na prvem delu spusta izpostavljena pot pelje preko strmega skoka in je na nekaterih mestih varovana z zajlami. Tu vožnja seveda ni mogoča. Še pri peš hoji je potrebno paziti, nošnja kolesa pa predstavlja dodatno težavo. Po delu, varovanem z zajlami, se ne poskušaj voziti, ker kdo ve, če v posmrtne življenju tudi obstaja bajkanje. Ko je kritični del za tabo, pa se veselje začne. Ker sama pot še nekaj časa ni prav tekoče vozljiva, sem si že ob peš vzponu zamislil voznjo po melišču. Kmalu po skoku se začne melišče, ki direktno pripelje preko kamnitega dela do singlce po gozdu. Če to sploh gre, mi seveda takrat ni bilo jasno. In ko sva poizkusila, sva ugotovila, da gre, le dovolj fin pesek mora biti. Vsi, ki hodite v hribe, verjetno poznate najudobnejši način sestopa s hribov, torej s skoki po melišču. No, tudi s biciklom ni prav nič manj zabavno kot peš. Zadnjica je nad zadnjim kolesom, zadnje kolo blokirano, s prvim pa poskušaš krmariti, da te ne obrne počez. Zelo zabavno! Več bodo povedale slike (ko bodo poskenirane). Melišče se izteče na pot, ki pripelje z leve. Od tu naprej pa je pot v celoti vozljiva brez prekinitev. Čaka te namreč čudovita siglca, vse do glavne ceste v dolini in glavni razlog, da sva se lotila tega spusta. Je strma, da pa ni dolgčas, poskrbijo tehnični detajli, kot so korenine, skoki in ostri ovinki. Težavnost spusta je tja do S6. Nižje se pripelješ na kolovoz. Po kratkem vzponu zavije kolovoz desno proti kmetiji Roblek, ti pa nadaljuješ naravnost v smeri markacij. Prelezeš tri ograje in nadaljuješ spust do ceste. Prečkaš cesto in nadaljuješ spust po grebenu. Vmes preskočiš nekaj debel. Ko znova prideš na cesto, tokrat že asfaltno, greš po njej okoli ovinka, čez 50m pa znova zaviješ desno dol. Kmalu prideš na kolovoz, ki gre desno in mimo vikenda pripelje do vasi Podlebelca. Tu je spusta pri cesti Preddvor-Jezersko zaenkrat konec. Od tu te čaka nekaj km glavne ceste do Preddvora. Ker se nisva hotela vračati po cesti, sem si zamisli še ovinek preko vasi Možjanca in Štefanja gora. Varianto spusta do Adergasa sem našel na Non-Stopovih straneh. Če imaš vsega dovolj, se vrni kar po cestah, ki od Preddvora pripeljejo do Cerkelj. Če pa imaš še enkaj moči, takoj za odcepom ceste proti Preddvoru nasproti trgovine na desni zavij levo navzgor v vas in malo naprej še enkrat levo v smeri kažipota za Možjanco. Dolg položen vzpon pripelje do vasi. Na križišču sredi vasi greš desno in malo naprej še enkrat desno na makadam. Več ali manj po izohipsi se pripelješ do ceste, ki iz Štefanje vasi pelje do cerkve sv. Štefana. Nadaljuješ proti cerkvi in ko se cesta začne konkretno vzpenjati, zavij levo na pot preko travnika. Čaka te lepa zaključna singlca do vasi Adergas z ogromno cerkvijo. Tu naju je premamila senčka in stoli v bifeju in privoščila sva si eno hladno Laško. No, ker sva bila dehidrirana, je šla omenjena tekočina direktno v žilo in takoj se naju je prijelo. Kljub temu sva zbrala še nekaj moči in odkolesarila še preostali kilometer do izhodišča.
Težka tura, kjer je vsega v izobilju, dolgega vzpona, težkega spusta in tudi precej pešačenja, na srečo navzdol. Tura je zelo zahtevna, na poti preko skoka tudi nevarna. Ne lotevaj se je brez planinskih izkušenj in dobre obutve. Ob nevihti je ta del poti neprehoden, ker čezenj dere slap. Nenazadnje, spust poteka po planinski peš poti, kjer planinci sicer niso pogosti, vendar so. Ob srečanju upoštevaj prednost pešcev. |
|
|
|
Ob turi ni posebnih zanimivosti ali pa še niso vnešene! |
 |
|
