| Ture
>> Ture v Sloveniji >> Goteniški Snežnik in Borovška gora |
| Goteniški Snežnik in Borovška gora |
|
 |
| |
| :: Datum izvedbe :: |
| sobota, 7. julij 2001 |
| :: Kratek opis :: |
| Po samotnih in odmaknjenih gozdovih v okolici Kočevske Reke |
| :: Opis poti :: |
| Kočevska Reka - po glavni cesti proti Gotenici - levo na prvem odcepu - ves čas naravnost v smeri markacij - pod Lenartom levo po bolj zvoženi cesti - ostro desno na naslednjem odcepu - levo na stiku s cesto in malo naprej desno gor - na izravnavi pri klopcah levo na kolovoz v smeri markacij - po kolovozu do vrha Snežnika - po isti poti nazaj do klopc - levo in po spustu na križišču desno na slabšo cesto - dolg, večinoma spust pod Snežnikom mimo odcepa levo pod Jelen Brdom do stika s cesto proti Taborski steni - levo dol do stika s asfaltno cesto, ki pripelje iz Borovca - desno in do sedla - levo po zelo široki cesti cesti - do zožitve ceste in še naprej - ostro desno pri kažipotu KPP (Kočevska planinska pot) - desno na razcepu kolovozov - preko travnika do koče na stebrih - pri koči levo v smeri kazipota - na razcepu poti levo - po singlci navzdol - na razcepu poti levo - spust čez Strmo Reber v smeri markacij - Zgornji Čačič - desno na asfalt in navzdol - naravnost dol mimo odcepov za Bezgovico in Križmane - pri rekreacijskem centru naravnost - Sela - levo na stiku s cesto Čabar-Osilnica - ob kolpi navzdol skozi Osilnico, Ribjek, Grintovec, Bosljivo Loko - pred Mirtoviči levo na ožjo cesto (desna gre čez most na Hrvaško) - vzpon do sv. Ane - Srobotnik - Kuželj - Grivac - Petrina - levo na glavno cesto - pri Potoku levo v smeri oznake za Potok - Jakšiči - Planina - na koncu Planine desno gor na markiran kolovoz - po njem pod Planinsko steno do izravnave - pri Lovskem Gradiču naravnost, nato desno gor - pri gozdarski koči desno in na križišču levo - na prvem odcepu desno (napis Gozdna cesta 79 na kamnu ) - do konca ceste in po kolovozu navzdol - desno na stiku s cesto - mimo pašnikov in gor do stika s asfaltno cesto - levo in skozi Dolnjo Brigo - naravnost do Gornje Brige - levo in čez preval do Borovca - desno proti Kočevski Reki - pred Reko levo navzgor do izhodišča |
| :: Opis ture :: |
Lanski obisk Stojne nad Kočevjem mi je v precejšnji meri spremenil mnenje, ki sem ga imel o teh krajih. Prej sem si nekako predstavljal, da so gozdovi temačni in zapuščeni, izza vsakega vogala pa kuka kakšen kosmatinec. No, na srečo je Stojna to predstavo razblinila in po eni strani sem že prav čakal, da se začne poletna vročina, in se bodo neskončni kočevski gozdovi še kako prilegli. Pričujoča tura res večinoma poteka po gozdu, vendar vseeno ne dovolj, da bi bila primerna za tako vroče dni, kot je bila ta sobota. Je pa v vsakem pogledu izjemna tura, prava kolesarska pustolovščina po najlepših predelih Kočevskega. Po drugi strani pa je tudi dolga in naporna, zato si zanjo vzemi dovolj časa, pa tudi dobra kolesarska pripravljenost ne bo odveč. Sam sem zanjo potreboval več kot sedem ur in pol, razen kratkih počitkov in ogledovanja zemljevida pa se skoraj nisem ustavljal. Kar je velika škoda, kajti za počitek in razgled primernih kotičkov ne manjka. Vsekakor velja o njej razmišljati kot o dvodnevni turi, na ta način si lahko privoščiš se ogled raznih zanimivosti, kot so Taborska stena in jama, Loška stena, kopanje v (zelo topli) Kolpi in podobno. Primeren kraj za prenočitev bi bila, recimo, Osilnica ob Kolpi.
Avto sem pustil pred pošto v Kočevski Reki. Po kratkem asfaltnem delu proti Gotenici se kmalu potopiš v gozdove, ki te bodo v prvem delu poti spremljali vse do Zgornjega Čačiča. Začetek poti poteka po ravnem, kmalu pa se začne vzpon. Do vrha Snežnika boš moral premagati več kot 700m višinske razlike. To sicer ni ogromna številka, res pa je, da vzpon ni tako senčen, kot sem upal da bo. Lep del poteka po odprtem in sonce hitro pije moč iz nog. Na srečo pa klanci niso preveč strmi. Orientacija ni težka; ves čas le slediš markacijam. Na izravnavi pri odcepu pešpoti proti vrhu stojijo klopce lepo v senci in počitek se zelo prileže. Pri klopcah se tudi začne kolovoz, ki se kmalu spremeni v pot. Do vrha te čaka nekaj zelo zahtevnih klancev. Ob mojem obisku so bili prav neprijetno vlažni, kar je vzpon še otežilo in na sedlo tik pod vrhom sem se privlekel kar pošteno utrujen. Zadnjih nekaj metrov do vrha je treba peš. Posebno lepega razgleda z vrha ni; vrh je odprt le na vzhod, se pa lepo vidi Stojna. Na vrhu je bilo polno nekih malih mušic, zato sem se hitro odpravil nazaj. Po isti poti se spustiš nazaj do klopc in nadaljuješ po cesti navzdol. Ko malo niže bolj zvožena cesta zavije desno, greš levo na cesto, ki se kmalu spremeni v lep, travnat kolovoz. Ta del je eden najlepših na turi. Skoraj po izohipsi vodi senčna pot skozi lepe gozdove vzdolž grebena Snežnika. Napenjal sem oči, pa ni bilo (ne)sreče. Vsi kosmatinci so si verjetno privoščili popoldanski počitek po kosilu. Kmalu se začne pot bolj izrazito spuščati, kolovoz pa se spremeni v cesto. Na stiku s cesto proti Taborski steni sem premišljeval, če bi napravil ovinek do stene, pa sem ga prestavil na naslednjič, ko bo turca verjetno kar dvodnevna. Nadaljevanje spusta te pripelje do asfaltne ceste Borovec-Dragarji. Tu sem srečal prvega pripadnika vrste Homo Sapiens, odkar sem zapustil Reko. Po cesti se vzpneš do sedla in nadaljuješ po levi, presenetljivo široki in na novo narejeni makadamski cesti. Očitno je pripravljena za asfaltiranje, le to mi ni jasno, kam mislijo napeljati tako 'avtocesto'. Po kakem kilometru in pol zloženega vzpona prideš do zožitve, kjer so cestarji zaenkrat obupali in nadaljuješ po makadamski cesti do odcepa kolovoza ostro desno in navzdol. Na drevesu je tudi kažipot in markacije Kočevske planinske poti (KPP), ki ti bodo vodilo v nadaljevanju. Na razcepu kolovoza nekaj metrov naprej greš po desnem kraku. Spust te pripelje do lepega travnika na robu Strme Rebri. Tu so si jagri postavili zanimivo kočico na stebrih. Z desne pripelje peš pot iz Dragarjev, ki je alternativna možnost pristopa. Nadaljuješ po poti preko travnika v smeri kažipota za Čačič. Na robu travnika je začetek zelo lepe singlce, ki te v zanimivem in zahtevnem spustu pripelje preko Strme Rebri do Zgornjega Čačiča. Pot je precej kamnita, vendar je podlaga dobra, vmes je nekaj kamnitih pragov. Na razcepu poti je za spust bolj primeren levi krak, oba pa prideta skupaj niže. Pot je v celoti vozna, ves čas pa slediš markacijam. Vmes imaš nekajkrat lep pogled na dolino globoko spodaj, nad njo pa so strmi prepadi Taborske, Velike in Žurgarske stene. Spust se izteče v Zgornjem Čačiču (verjetno vas z največ č-ji v imenu). Od tu te strm spust po cesti pripelje v dolino Kolpe pri Osilnici. Nadaljevanje ja asfatno, več kot 10km dolg spust od reki te pripelje do mejnega prehoda Petrina. Vmes kar mrgoli lepih kotičkov ob reki, primernih za počitek in seveda tudi kopanje. Imel sem občutek, kot da se vozim po dolini Trente, ko sem opazoval strme stene nad dolino. Le-ta je zelo lepa, prometa pa je bilo malo. Vmes te preseneti strm vzpon na grebenček pri cerkvi sv. Ane. Možen je tudi obvoz, vendar gre cesta po hrvaški strani. Na žalost sem imel veš čas vožnje po dolini močan veter v prsi, ki je prednost rahlega spusta skoraj povsem izničil in več ali manj sem moral ves čas vrteti pedala. Zato sem se zelo razveselil Petrine in odprte bencinske črpalke. Ne zaradi bencina, pač pa zaradi plastenke pijače, ki ni prav dolgo zdržala polna in je spet napojila moje, že precej dehidrirano telo. Še eno flaško sem spravil v bidone in bil sem pripravljen za vzpon pod Planinsko steno nazaj na planoto Kočevske Reke. No, vsaj mislil sem, da sem pripravljen, kajti že na prvih klancih pri Jakšičih sem imel hudo krizo. Asfaltna pot je obrnjena na jug in sonče je žgalo, telo pa si še ni opomoglo od dehidracije. Počasi se je v misli prikradel strah, kako bom sploh prišel nazaj do Reke, do katere me je ločilo vsaj še 500 višinskih metrov, če mi bo telo odpovedalo, dan pa je bil dolg le še nekaj ur. Kar bo, pa bo in počasi sem se vlekel proti Planini. Tu se pot malo izravna in na koncu vasi dosežeš začetek markiranega kolovoza, ki zavije desno gor. Kolovoz na srečo poteka po senci, pa še precej položen je in kriza je počasi minila. Po drugi strani pa je mestoma precej načet z mehko podlago in tam je vožnja zelo naporna. Končno se le prikaže izravnava pri Lovskem Gradiču in muke so končane. Malo naprej so pri koči zopet klopce, lepo v senci in kar kličejo po počitku. V križišču pri koči greš levo, nato pa pri prvem odcepu desno. Tu je na kamnu ob cesti napis gozdna cesta št. 79. Ko je ceste konec, gre naprej kolovoz, po katerem se spustiš do ceste, ki te mimo ogromnih pašnikov pripelje do Dolnje Brige. Briška in Borovska dolina sta zelo lepi in prostrani, polni ogromnih pašnikov. Menda je včasih imela tu vojska farme domačih živali, zdaj pa so sicer lepo obdelani, vendar so bili več ali manj prazni. Kratkemu spustu sledi vzpon do Gornje Brige, nato pa se vzpneš na sedlo, od koder se spustiš do Borovca. Sledi daljši spust do križišča pod Reko. Še kratek vzpon in tura je končana.
Dolga, naporna, samotna, čudovita tura po skritih koncih kočevskih gozdov. Kar kliče po ponovitvi, vendar raje v dveh dneh, ker je tura, izvedena v enem dnevu, le 'bezljanje' in zato zamudiš precej zanimivih reči, ki popestrijo turo, npr. počitke in razglede na mnogih lepih krajih, kopanje v Kolpi, obisk Taborske stene in jame in podobne zanimivosti. |
|
|
|
Ob turi ni posebnih zanimivosti ali pa še niso vnešene! |
|
|
| |
|
|
Spisal(a) Primož na dan ponedeljek, 20. junij 2005
|
"Očitno je pripravljena za asfaltiranje, le to mi ni jasno, kam mislijo napeljati tako 'avtocesto'. Po kakem kilometru in pol zloženega vzpona prideš do zožitve, kjer so cestarji zaenkrat obupali in nadaljuješ po makadamski cesti do odcepa kolovoza ostro desno in navzdol. Na drevesu je tudi kažipot in markacije Kočevske planinske poti (KPP), ki ti bodo vodilo v nadaljevanju."
Na tem mestu je sedaj stanje drugačno. Ko prispeš na vrh vzpona, se cesta
blago spusti na večji, z gramozom nasut plato. Na tem mestu se namreč nadaljuje izgradnja nove ceste proti Osilnici. Na desenem robu platoja
v smeri vožnje se blago desno spusti cesta proti koči na stebrih. Vidna
je markacija na drevesu. Nič več ni kažipota.
Na razcepu kolovoza nekaj metrov naprej greš po desnem kraku. Spust te pripelje do lepega travnika na robu Strme Rebri. Tu so si jagri postavili zanimivo kočico na stebrih. Z desne pripelje peš pot iz Dragarjev, ki je alternativna možnost pristopa. Nadaljuješ po poti preko travnika v smeri kažipota za Čačič. |
| |
|
Spisal(a) Ortelius na dan sobota, 12. avgust 2006
|
S tisto singlico čez Strmo reber do Čačičev ne bo več veselja, "povozila" jo je namreč nova cesta! Stanje na tem koncu je sedaj namreč tako:
Od tistega gramoznega platoja, ki ga omenja Primož, se sedaj cesta nadaljuje v levo, tako da se z njega še vedno spustimo po kolovozu desno do jase z bajtico na kolih in nato nadaljujemo po lepi singli v levo proti strminam Strme rebri. Vendar pa se ta singla, še predno pridemo v resnejše strmine, izteče ponovno na novo cesto, ki od omenjenega platoja zgoraj očitno naredi precejšen ovinek v levo. No, ko si enkrat na cesti, ni o nadaljevanju pešpoti več ne duha ne sluha. Midva sva ves čas spusta po cesti precej natančno oprezala za kakšno sledjo nadaljevanja poti, a brez uspeha, saj gradnja na pobočjih pod cesto na široko pušča razdejanje. Pa tudi nekako se mi zdi, da je trasa ceste bolj ali manj speljana kar tam, kjer je šla pot. Cesta se torej v strmih (domačin je povedal, da naj bi bil naklon ceste okrog 18%) serpentinah spušča po pobočju Strme rebri in se trenutno konča približno na višini 680 m.n.m., a naj bi se po informacijah domačina še letos prebila do Čačičev. Asfaltna prevleka pa verjetno sledi prihodnje leto.... No, tam, kjer se trenutno cesta konča, sva potem še kar nekaj časa porabila, da sva v tistem razdejanju pod gradbiščem našla nadaljevanje pešpoti proti Čačičem, ki pa je bila tudi komaj vozna, saj na njej ležijo ogromne skale - ostanki miniranja ob gradnji ceste više zgoraj. |
| |
 |
|
