Ture
>> Ture v Sloveniji >> S planine Zaprikraj v Čezsočo |
S planine Zaprikraj v Čezsočo |
|
|
|
:: Datum izvedbe :: |
nedelja, 27. julij 2003 |
:: Kratek opis :: |
Zanimivo prečenje po poteh Soške fronte s planine Zaprikraj nad Drežnico po dveh poteh v Čezsočo pri Bovcu, nad potokom Slatenik in nad Golobarskih potokom |
:: Opis poti :: |
od izhodišča navzgor po cesti proti Drežnici - naravnost v vas mimo odcepa levo za Magozd - v Drežnici levo proti Drežniškim Ravnam - v Spodnjih Ravnem ostro desno proti Gornjim Ravnem - po serpentinah do izravnave pri koritu - po slabi makadamski cesti navzgor do izravnave pri planini Zapleč - skozi leso in naravnost proti planini Zaprikraj - pred planino desno gor po kolovozu proti prelazu Mali Homec - na prelazu naravnost navzdol proti planini Predolina - po desni mimo planšarije, nato levo navzdol in takoj, ko se svet odpre, desno gor po neizraziti poti preko travnika - rahlo desno navzgor preko travniko do gozda - po slabi stezi v gozd (steza se začne na isti višini, kot je planšarija, na smreki na začetku steze visi rdeč trak) - precej dolgo prečenje po precej ozki stezi preko grap in nekaj podorov do stare sirarne pod Utrom (steza večinoma poteka po izohipsi, vmes se precejkrat malo dvigne in spusti, čaka te nekaj zoprnih prehodov preko grap, previdno!!)
Varianta A
- pri sirarni levo skozi koprive po neizraziti stezi - v gozdu steza postane boljša, po njej v zelo lepem spustu do velikega podora - pazljivo preko podora in naprej po stezi do razcepa pri Humčiču - desno po stezi, ki kmalu postane bolj strma in kamnita - navzdol do stika s cesto pri topniških kavernah - po cesti levo in navzdol, nato znova levo do stika s asfaltno cesto proti Čezsoči in po njej levo
Varianta B
- pri sirarni desno preko travnika v smeri markacij - na stiku z mulatjero levo in po njej mimo jagrske koče na preval Utro - v smeri markacij preko travnika in v gozd do razcepa mulatjer pri kraterju - levo navzdol po mulatjeri - mimo zapuščenih staj na planini Golobar - nazvdol do večje zgradbe v gozdu in desno mimo nje na pot - po mulatjeri po desnem bregu Golobarskega potoka navzdol do preko strmega dela - strm spust po ozki mulatjeri preko stene - niže po precej kamniti mulatjeri do ceste in preko nje - preko grape do prečne označene poti Kal-Koritnica - Čezsoča - po poti levo do ceste pri kmetiji Jablenca - po cesti proti Čezsoči
Povratek
- skozi Čezsočo do makadamske ceste na drugi strani vasi - po njej ob Soči do mostu pri Logu Čezsoškem - naravnost do Loga Čezsoškega - v vasi levo po najbolj izrazitem prehodu skozi vas in naravnost in rahlo navzdol (ne desno proti cerkvi) na kolovoz - po njem po levem bregu Soče - navzgor proti Prevejku - po najbolj zvoženi poti mimo dveh vikendov na levi navzgor, dokler se kolovoz ne izravna - po boljšem, vendar kamnitem kolovozu naranost par 100m, nato navzdol - po kolovozu navzdol v mestoma strmem spustu do mostu preko Soče pri kampu v Trnovem - pred mostom levo navzgor na makadamsko pot proti Magozdu - nekaj časa vodoravno, nato navzgor preko serpentin do grape Globoščak - preko grape in navzgor do Magozda - pri prvih hišah desno dol na kolovoz - po njem navzdol in levo okoli hriba do travnika - v neizraziti dolinici levo dol po širši, precej kamniti poti do travnika in preko njega navzdol do stika s boljšo potjo pri slapu Kozjak - desno preko kamnitega mostu in po levem bregu Soče do stika s cesto, nekaj metrov od izhodišča
|
:: Opis ture :: |
Polovnik je dolg greben, zaradi katerega mora Soča narediti velik ovinek, ko teče od Bovca proti Kobaridu. Zadnje čase je postal znan kot žarišče potresa julija 2004. Na vzhodu se greben naslanja preko širokega prevala na greben Kal-Krnčica-Krn. In preko prevala bi lahko potekala direktna pot iz Kobarida do Bovca oz. Čezsoče. No, pot tudi dejansko poteka, na srečo pa je dosegljiva le (bolj vztrajnim) planincem in večini gorskih kolesarjev. Turo sem dolgo imel "v paci", ko pa sem prebral Milkov opis na Tabli in videl slike, je bilo motoviljenja dovolj.
Tako smo se na pot odpravili Tanja, Suri in jaz. Začeli smo na parkirišču pri Napoleonovem mostu pri Kobaridu. Izhodišče je primerno, ker se skoraj na isto mesto vrneš na povratku mimo slapu Kozjak. Najprej so nas čakali precej naporni klanci do Drežnice in Drežniških Raven. Na izravnavi na Gornjih Ravneh je asfalta konec, čaka pa te korito z odlično vodo. Od tu naprej se začne precej slaba makadamska cesta, ki te po skoraj 500m napornega vzpona pripelje do planin Zapleč in Zaprikraj. Pred planino Zaprikraj je ob cesti korito z vodo, ki večinoma teče, tu si lahko obnoviš zaloge. Pred planino nadaljuješ desno navzgor po kolovozu, ki kmalu zavije levo in se izravna, nato pa gre desno in po krajšem vzponu se pripelješ do prevala Mali Homec. Malo pred njim se desno odcepi mulatjera, ki po ovinkih pripelje na zgornjo pot do Utra. Med našo turo smo dejansko poiskali to varianto in poskušali iti po njej, vendar smo zaradi zaraščenosti in nevoznosti malo naprej do Predoline obupali in se spustili na spodnjo, ki jo bom tudi opisal, zgornje pa ne priporočam.
Torej, z Malega Homca se spustiš po cesti naravnost navzdol, pred leso si lahko ogledaš lepo obnovljene položaje in utrjene jarke iz soške fronte, nato pa se spustiš do planšarije na planini Predolina. Tu te čaka prva orientacijska zanka. Greš po cesti po desni mimo planšarije, nato cesta zavije levo navzdol. Greš po njej in takoj, ko pride na plano, zavij desno gor v breg po neizraziti stezi. Ko se breg malo položi, zagledaš kažipot. Travnik prečiš proti desni po izohipsi (pot je zelo neizrazita), ko prideš do gozda, med drevjem poiščeš pot. Kot orientacijsko pomagalo naj omenim rdeč trak na smreki, kjer se pot začne, začetek pa je na isti višini, kot temelji planšarije. Ko najdeš pot, se orientacijske težave nehajo. Slediš edini poti v precej dolgem prečenju po strmih pobočjih Kala. Vmes prečiš nekaj zoprnih prehodov preko grap in nekaj skalnih podorov, zato priporočam dobro obutev in planinske izkušnje in seveda precejšnjo mero previdnosti. Pot je precej ozka, zato se padec v levo lahko slabo konča. Če nisi prepričan v svoje sposobnosti, pojdi na izpostavljenih mestih raje peš. Sicer je ta del vozen približno polovico, pol pa je treba peš. Prečenje Kala se konča pri stari zapuščeni sirarni po prevalom Utro. Tu imaš v nadaljevanju dve možnosti, prva preči pobočja Javorščka nad potokom Slatenik in pripelje v Čezsočo, druga pa se povzpne na preval Utro in se po mulatjeri preko planine Golobar spusti proti vasi kal-Koritnica, nato pa prav tako pride v Čezsočo.
Varianta A: Nad potokom Slatenik v Čezsočo Pri stari sirarni greš levo skozi koprive po neizraziti stezi, ki pa v gozdu postane prava poezija. Dovolj široka za varno vožnjo, gladka in izredno lepo tekoča singlca te pelje preko strmih pobočij Javorščka v idealnem spustu. No, kmalu te iz uživanja zdrami velik zemeljski plaz-podor, ki je odnesel pot na približno 50 metrih. Pot se vsako leto pozimi uniči, spomladi pa jo dobesedno izkopljejo prvi obiskovalci. Na spodnji strani je kramp, ki prvim obiskovalcem omogoča izkop poti, zato se ti lahko zgodi, da poti še ne bo, če boš šel prezgodaj spomladi, prehod v tem primeru pa je skoraj nemogoč brez ustrezne opreme (cepin, kramp).
Po prečenju plazu se uživanje nadaljuje. Blizu Humčiča prideš do križišča, leva pot gre navzdol v dolino potoka Slatenk, ti pa greš desno. Kmalu pot postane bolj strma in kamnita, čaka te nekaj ostrih serpentin. Pot se izteče na cesto pri topniških kavernah iz soške fronte. Priporočam ogled, vendar je potrebna svetilka. Po cesti se pustiš levo in kmalu prideš do križišča (tu se z desne priključi Varianta B). Greš znova levo do vasi Čezsoča.
Varianta B: Preko planine Golobar proti Kal-Koritnici Pri stari sirarni greš desno v smeri markacij. Poleti precej zaraščena pot zavije na travnik in ga preči navzgor v smeri prevala Utro. Po kakih 15 minutah precej mučnega potiskanja kolesa prideš na mulatjero, ki pripelje z desne in se nadaljuje v levo navzgor. Pot desno pelje v dolino Dolič med masivom Lipnika in grebenom Kal-Krnčica, ti pa zaviješ levo in se v položnem vzponu po dobri stezi vzpneš najprej do jagrske koče, od koder je po tradiciji lep razgled, nato nadaljuješ desno mimo koče do serpentine, kjer se pot obrne proti SV v smeri prevala Utro. Udoben vzpon te mimo nekaj večjih skal, ki jih je na pot privalil zadnji potres pripelje do prevala Utro in širnih travnikov planine Golobar. Na prevalu se levo odcepi steza na Javoršček, ki je pravi "muzej na prostem" iz časov Soške fronte, kajti hrib je čisto prevrtan. Pot preči žal precej zaraščne travnik v smeri SV, na desni pa opaziš spomenik, ki pa za spremenbo spominja na drugo, nekaj mlajšo morijo. Pri spomeniku pot zavije navzdol, nato pa spet levo, dokler ne pride v gozd. Kakih 50m po tistem, ko pot zavije med drevesa, se razcepi pri velikem kraterju, verjetno od granate. Desno gre dobra mulatjera proti Kozjem Bregu, ti pa zaviješ navzdol ob markacijah. Sedaj le slediš dobri mulatjeri, ki najprej vijuga med travniki (na spodnjem travniku lahko na desni opaziš velik križ, ki je tudi v emblemu portala soskafronta.com). Pazi le to, da slediš markacijam in te kakšna mulatjera ne zapelje s pravi poti. Niže pot zavije v gozd in čaka te lep in presenetljivo gladek spust po dobro ohranjeni mulatjeri. Ko se pripelješ do večje, dobro ohranjene, vendar zapuščene zgradbe (namena ji žal ne vem), greš mimo po desni in na koncu spet najdeš pot, ki se spušča. Nadaljuješ po mulatjeri, ki pelje po desnem bregu grape nad Golobarskim potokom. Kmalu postane pot strmejša, nato pa se pripelješ na rob stene, ki se spušča v dolino. Mulatjera tu postane ožja in se drzno spusti preko stene v ozkih serpentinah. Ta del je večinoma vozen (razen morda dveh ali treh serpentin, ki so preozke), težavnost in izpostavljenost pa sta veliki (S6), zato zelo previdno, padec se tu lahko slabo konča.
Ko premagaš najhujšo strmino, pot spet postane širša in manj strma, vendar zato bolj kamnita, a več ali manj prevozna. Spust se izteče na cesti, ki jo le prečkaš in nadaljuješ v smeri proti Soči, ki je že zelo blizu. Prečkaš se grapo in na drugi strani dosežeš prečno označeno pot. Po njej greš levo in se po singlci zapelješ mimo Štefana do Jablenca. Tu prideš na cesto, ki ji slediš proti Čezsoči. Kmalu se z leve priljuči Varianta A.
Povratek
Spust je končan, treba bo priti nazaj do izhodišča. Če misliš, da si glavno dal(a) skozi, se žal motiš. Povratek, kot je opisan, je precej dolg in naporen, vendar poteka po lepi poti po levi strani Soče in se asfalta skoraj ne dotakne. Torej, če je utrujenost prehuda, ti ostane "sisivej" po glavni cesti skozi Žago, Serpenico in Trnovo.
Sicer greš naravnost skozi Čezsočo in na drugi strani vasi poiščeš dober makadam, ki te po levem bregu Soče pripelje v Log Čezsoški (na mostu pred Logom greš lahko preko Soče na glavno cesto). Na kartah gre cesta v Logu sicer mimo cerkve, vendar ni tako. Ko prideš v vas, zaviješ levo po asfaltu po precej ozkem prehodu med dvema hišama. Malo naprej se odcepi cesta desno proti cerkvi, druga pa levo navzgor proti hišam. Ti pa greš tu naravnost na kolovoz. Ta pelje pod pobočji Polovnika po levem bregu Soče. Ta del je zelo lep, ves čas lahko opazuješ smaragdno barvo Soče na desni. Malo najprej, ko si peljal skozi odprto rampo, lahko na levi v pobočjih Polovnika opaziš začetek mulatjere, ki pelje nanj. Mulatjera se lepo vidi iz glavne ceste pri Žagi. Kmalu pa se cesta začne vzpenjati. Treba bo priti na Prevejk. Slediš cesti, ki se vzpenja, vmed je en odcep desno. Po daljšem vzponu na levi opaziš vikend, malo više pa še enega. Greš po desni mimo po neizrazitem kolovozu. Ta malo naprej zavije levo in se strmo vzpne, nato pa sledi izravnava. Vzpona je konec in par sto metrov se pelješ po boljšem, vendar kamnitem kolovozu vodoravno, nato pa se prevesi navzdol. Začne se spust, slediš najbolj zvoženem kolovozu, ki te pripelje do mostu pri kampu v Trnovem.
(Tu imaš možnost lepega povratka do izhodišča. Greš preko mostu in navzgor do ceste v Trnovem, po cesti zaviješ levo in ji slediš kakih 500m, nato pa na levi opaziš tablo z napisom in oznakami za znani tolmun Otona. Tu greš levo navzdol po kolovozu, ki mu nato v lepem, večinoma spustu, slediš po desnem bregu Soče do izhodišča.)
Če pa imaš še kaj moči, greš še pred mostom levo navzgor makadamsko cesto. Ta se kmalu zravna in nekaj časa se pelješ po ravnem, kmalu pa se začne končni vzpon v Magozd. Preko serpentin se vzpneš do grape Globoščak. Par sto metrov naprej od grape pa iz luknje levo ob cesti začutiš "klimo". Zgodba je taka, da je naš zaključni vzpon potekal v zelo vročem vremenu in z zadnjimi močmi smo se vlekli po klancih navzgor, vode je že davno zmanjkalo. In se pripeljemo mimo "klime". Utrujenost je bila v trenutku pozabljena, šli smo se hladit v votlino in se napili iz potoka, ki priteče iz nje. Res prava stvar v pravem trenutku. Votlina oz. bolje rov je umetnega izvora, o njegovem nastanku pa sem slišal različne zgodbe. Skratka, iz njega prijetno hladno piha, pa tudi voda, ki priteče ven, je odlična! Z novimi močmi ti zadnji klanci do Magozda minejo kot bi mignil.
Takoj, ko prideš v vas, zaviješ desno dol na kolovoz proti slapu Kozjak. Kolovozu slediš levo okoli hriba do travnika. Tam zaviješ na pot levo navzdol. Pelješ se mimo zapuščenega poslopja na travnik in naprej preko njega in navzdol. Po kamnitem kolovozu se spustiš na pot, ki pelje do slapu. Slap je oddaljen par minut levo in je zelo lep, teče skozi strop velike votline. Obisk zelo priporočam. Ko se vrneš, nadaljuješ preko kamnitega mostu po kolovozu, ki pelje nad Sočo. Po krajšem vzponu te pripelje na odprte travnike, preko katerih prideš na cesto par metrov od izhodišča.
Velika tura po precej divjih in malo obiskanih področjih, polnih ostankov soške fronte. Proporočam dobro kondicijo in obutev. Povratek je dolg in naporen, zato si v Čezsoči obnovi zaloge vode. |
|
|
:: Po poteh Soške fronte
Pot poteka po frontni liniji med Italijani, ki so držali Polovnik in Avstrijci, ki so držali Kal in Javoršček, zato je ob poti polno ostankov, kavern, utrjenih jarkov in podobno. več o tem...
|
|
|
|
|
|
Pred Drežnico, zadaj v oblakih je greben Kal-Krnčica
(vse slike je prispeval Nejc, ki se mu lepo zahvaljujem)
|
|
|
Planina Zaprikraj
|
|
|
Pred planino Predolina so obnovljeni jarki italijanske obrambne linije Krasji vrh-Predolina-Vršič
|
|
|
Planina Predolina, slikano s travnika, kjer se začne pot proti Utru
|
|
|
Tu zavije pot navzgor, smerna tablj je skrita v smeri nad potjo
|
|
|
Smreka z rumenim trakom, kjer se začne pot
|
|
|
Ozka steza preči strma pobočja Kala
|
|
|
Prečiti je treba ...
|
|
|
... nekaj skalnih podorov, rezultatov pogostih potresov
|
|
|
Stara sirarna pot Utrom, pot proti Čezsoči se nadaljuje "za hrbtom" slike
|
|
|
Velik podor-plaz pod Javorščkom
|
|
|
Na spustu nad potokom Slatenik
|
|
|
Visoko nad Bovško kotlino
|
|
|
Pogled nazaj, levo je Javoršček, desno pod njim Humčič, nad njim v daljavi Kal
|
|
Spisal(a) Simon P. na dan torek, 17. avgust 2004
|
Vse ki bi hoteli "eksperimetirati" na tej turi naj povem svojo izkušnjo izpred par let. Prvi del ture sem opravil kot je opisano. Pri planini Predolina pa sem se zanesel na zamljevid in sledil stari italijanski mulatieri, ki pelje naravnost po pobočju Polovnika. Po pripovedovanju domačinov, naj bi ta pripeljala v dolino. Ta mulatiera se konča sredi pobočja in nadaljeval sem z nošnjo kolesa navzdol proti potoku Slatenik. Sprva prehoden teren se je spremenil v strme, z redko podrastjo poraščene skale in končal s prepadnimi koriti nad potokom. Kako se je končala moja kalvarija? Po nekaj zdrsih in dveh hudih padcih sem končal na polici tik nad koriti. Po hvalabogu treznem premisleku sem splezal (seveda brez kolesa) nekaj deset metrov navzgor in potem nekaj ur prečil pobočje Polovnika prepredeno s kamnitimi jeziki, dokler se dolina ni razširila in končno sestopil v dolino. Kolo smo rešili šele čez par tednov... Potok Slatenik je očitno namenjen soteskanju brez kolesa! |
|
Spisal(a) Robert J. na dan četrtek, 19. avgust 2004
|
Simonovo varianto sva s prijateljem letos preskusila, vendar nama je uspelo priti v Čezsočo. Na koncu mulatjere sva v gozdu našla križe vrezane na drevesa in jim sledila vse dol do potoka Slatenik. Na drugi strani potoka pa sva prišla na pravo pot. Spust do Slatenika je strmo brezpotje, ki se kaj hitro konča v skalnih skokih nad potokom in previdnost res ni odveč. Nujna je tudi kar dobra pripravljenost saj je nošnje in vlačenja kolesa veliko. Od konca mulatjere se ne voziš več. |
|
Spisal(a) milko55 na dan ponedeljek, 23. avgust 2004
|
Pred parimi leti sem tudi sam zabluzil po napačni poti. Mislil sem pač,da bo tista široka cesta taprava, pa je bila zmota. Tudi sam sem kolovratil po takrat frišno speljani blatni poti in na koncu trmoglavil. Vendar nadaljevanja nisem dobil, zato sem se vrnil na Predolino. In tudi tistega prehoda po pašniku nisem našel. Mogoče celo bolje tako, saj sem bil sam. Vrnil sem se nazaj po isti poti, kot sem prišel. Šele pred dvema letoma se mi je "odprlo". Ko enkrat dobiš stezico, si na konju. |
|
Spisal(a) Nejc na dan četrtek, 26. avgust 2004
|
Najprej vse čestitke za »Preboj proti Kobaridu«. Vsekakor zelo lepa in drzna nadgradnja Markove ture iz SK. Turo sem natančno po opisu prevozil 17 avgusta 2004. Z orientacijo na planini Predolina nisem imel težav, vendar pa se lahko te težave pojavijo v slabih vremenskih pogojih (megla) ali v različnih letnih časih (zaraščenost). Za pomoč pri orientaciji kljub temu prilagam nekaj fotografij, ki bodo nekoliko pripomogle k lažjemu iskanju prehoda preko travnika. Poudarjam pa, da je že osnovni opis zelo natančen in dober. Če se držite opisa in sledite puščicam na fotografijah (ąe pridejo) boste na svoji desni opazili tudi manjšo vrtačo. Ko ste pri vrtači je prehod v ravni liniji (izohipsi) naravnost pred vami.
Še par besed o vtisih. Popolnoma se strinjam, da je vsako eksperimentiranje na pobčjih Kala predvsem pa Javorščka lahko zelo neugodno ali bognedaj usodno. Prečenje že omenjenih pobočij po mojem osebnem mnenju ni tako zelo tehnično zahtevno, je pa »singlca« na nekaterih mestih zelo, zelo izpostavljena in morebitni padec v levo kaj lahko pomeni hitro izgubo n.m. višine!! Specifičnost prečenja so vsekakor številni podori, še posebej vznemirljiv pa je zadnji, ki je omenjen tudi v osnovnem opisu. Adrenalin vsekakor dvigujejo zelo sveže »markacije« na drevju ki jih je pustilo padajoče kamenje. Narava tukaj je že tako divja, nevarnosti pa je vsled zadnjega potresa samo še več, zato upam , da nekaj nasvetov ne bo odveč. Če prav sem turo opravil solo, pa menim da je to dokaj nespametno dejanje. Na turo se je vsekakor zelo priporočljivo odpraviti v skupini. Ker je potrebno prečiti kar precej zelo zoprnih podorov, močno odsvetujem izvajanje ture v dežju ali takoj po njem (zmrzali raje ne omenjam).
Tura poteka praktično po epicentru zadnjega potresa, zato je moč stalno slišati padajoče kamenje. Naj samo omenim izkušnjo staro en mesec ko je mi skala velikosti avtomobila »prečkala« cesto pri kolesarjenju na pl. Razor tik pred pl. Stador. Tura je zelo zanimiva vendar pa sem mnenja, da je z njo bolje počakati na prihodnje leto, saj bo zima opravila svoje. Pa še to. Ko se boste znašli na najbolj izpostavljenih delih poti se poskušajte vsaj za hip vživeti v vlogo slovenskih in bošnjaških fantov, ki so se davnega 1917 leta po pobočjih Javorščka ponoči v dežju in snegu z popolno bojno opremo spustili v dolino Slatenika in se povzpeli na Krasji vrh. Vsaka čast, še posebej če pomislimo za čigavo rit so morali tvegati življenja. |
|
Spisal(a) Urbe na dan sreda, 29. junij 2005
|
Gasili na Golobarju
Bovec – Na Bovškem je v soboto zvečer po 22. uri, ko je v hudi nevihti, ki je zajela Benečijo, Kobariško in Bovško, večkrat udarila strela, zagorelo na treh krajih. V nedeljo tlenje in občasen ogenj nista pojenjala, zato so se v Bovcu odločili za akcijo. Ogenj se je namreč razširil na nedostopnih predelih Golobarja, pobočju Svinjaka in v dolini Zadnjice na Ozebniku. Še včeraj dopoldne je požar na Golobarju gasil helikopter Slovenske vojske na nadmorski višini 900 metrov, šest bovških gasilcev pa je skrbelo za logistično pomoč. Predvsem na tem območju je bila najpomembnejša hitra akcija. Le sto metrov nad požariščem pobočje prekriva smrekov gozd, zato bi, če bi se požar razširil, lahko nastala prava katastrofa. Toda na srečo so požar omejili, helikopter pa je za vsak primer počakal na Bovškem še nekaj časa. Kot nam je povedal poveljnik Gasilske zveze Bovec Miro Bozja, se z Golobarja nič več ne širi dim, zato predvidevajo, da ne bo več treba ukrepati. Dim so včeraj opazili na Svinjaku, vendar helikopter tam ni gasil, prav tako tudi ne na Ozebniku, od koder se ogenj ne bi mogel razširiti. Bl. M.
Delo, 28. 6. 2005, kronika, str. 8 |
|
Spisal(a) dt na dan sobota, 20. avgust 2005
|
Če se držiš Nejčeve slike in Jiržijevega opis ne morš falit. Tabla je sedaj na tleh, steza pa popolnoma zaraščena. Se pa vidi sled po steptani travi. Sedaj imajo kočo v najemu zelo prijazni lovci (brez zaj***ije), ki so zakladnica informacij. Spača se pogledati navzgor, saj lahko kdaj vidiš planinskega orla |
|
Spisal(a) Nejc na dan petek, 23. september 2005
|
Po lanskem navdušenju nad to turo se med dopustovanjem v Bovcu nisem mogel upreti ponovitvi. Tokrat me je spremljal tudi sinko, turo pa sva izvedla po varianti B torej preko Planine Golobar. Prav nepozaben pa je bil izlet na vrh Javorščka, kjer sva pregledala številne kaverne, s katerimi je ta hirb preboden po dolgem in počez. Spust pa je z eno besedo fantastičen in brez resnih orientacijskih zank. Vsekakor tura, ki kliče po ponavljanju.
Tista dobro ohranjena zgradba pa je nekdanja gozdarska "koča", ki je bila zgrajena v udarnih 50 letih in je služila kot zavetje gozdarskim migrantom nekdanje Jugoslavije. |
|
Spisal(a) RB na dan torek, 20. junij 2006
|
V nedeljo smo "prefural" ta lanskoletni nedokoncani del poti, ko sva se s kolegom pred predolino obrnila zaradi nevihte. Letos sva nadaljevala, vse drzi tako kot je opisano zgoraj, vendar s to razliko, ko sva se spuscala v dolino po poti A, so nama pot malo naprej od sirarne prekrizale velike koprive, vendar se nisva dala motit, tako sva po koncanem boju le prisla do poti, ki pelje v gozd, tu naju je cakalo se vecje presenecenje. Podor-plaz v sirini kakih 10 metrov, vendar dovolj globok, da nama ni uspelo prenesti kolesa cez nama je preprecil nadaljevanje poti, iskala sva pot po precej strmem pobocju navzgor, tako da sva prisla kaksnih 50 vm. visje do sveze pokosene poti, ki pelje mimo plansarskih brunarc, na drevesu so na novo oznacene puscice. Torej od stare sirarne je potrebno najti pot, ki pelje visje od prejsnje poti, orientacije naj bodo puscice po drevesih in pot poteka preko plansarskih koc, tako da se nizje prikljuci spodnji pravi poti. Drugje zal prehod preko plazu ni mogoc. |
|
Spisal(a) Urbe na dan ponedeljek, 31. julij 2006
|
V nedeljo sva z Zelencem1 prebajkala varianto B.
Stanje na odseku od Pl. Predolina do sirarne je zelo dobro, saj je pot vzdrževana in je večji del poti bajkabilen. Po mojem mnenju več kot pol.
Od sirarne do lovske koče pod prevalom Čez Utro pa je pot pokošena in se da lepo gurat, nekaj tudi bajkat.
Nadaljevanje čez Pl. Golobar pa je fantastičen spust. Od zapuščene stavbe* pod Pl. Golobar je pot slabša, bolj kamnita in izpostavljena, vendar še vedno večinoma bajkabilna. Predvidevam, da zaradi suše že odpadajo listi z dreves, tako da je pot precej pokrita z listjem – mešanica rjavega, ki je ostal od lani in zelenega, ki odpada že zdaj.
* Na specialki 1 : 25.000 je stavba označena kot gozdarska koča na območju, ki se imenuje V Malni. Poleg tega je do stavbe vrisana tudi žičnica, kar najbrž pomeni, da je stavba služila kot postaja tovorne žičnice, ki se je nato (po specialki) nadaljevala skoraj na Pl. Golobar.
Mogoče še nasvet ponavljalcem: Ko prvič zagledate stavbe na Pl. Predolina, se s ceste dol lepo vidi odcep proti sirarni in v travi ležeči smerokaz. Bi pofotkal, a so se mi spraznile baterije. (sic!) |
|
Spisal(a) Nejc na dan sreda, 30. avgust 2006
|
Zaradi nočnega deževja med dopustovanjem v Bovcu sem se odločil za peš krožno varianto preko Humiča, Javorščka in Golobarja v Koritnico. Z ozirom na videno bi želel opozoriti vse tiste, ki se pri tej turi odločate za različico A , da je že tako nestabilen peščeni podor pod Javorščkom v dokaj slabem stanju. Zato je verjetno krivo avgustovsko deževje. Pot je na nekaterih mesth ožja kot običajno. Dovolj zoprna je že za prenašanje samega sebe kaj šele 15 kg dodatnega "tovora" v roki. K temu podoru se je pridružil nov podor tik pred planino z staro sirarno (iz Čezsoške strani). Zato je potrebno kakih 50 v.m. navzgor preko podora. Če greste v Čezsočo morate pri sirani najprej levo nato pa desno navkreber do vikenda "Ljubica". Tu pa levo nad podorom in nato nazaj na običajno pot. Vendar to pot odsvetujem in jo rajši uberite preko Stare Utre, s to pa počakajte do sanacije poti preko podora. Pa še spust preko planine Golobar je lepši. Ker sem imel dovolj časa sem ga tudi nekoliko očistil. |
|
Spisal(a) Dieter na dan sreda, 4. oktober 2006
|
Zivijo, I am from Austria and i wanted to do this Tour on ponedeljek 2.10.2006.
Unfortunstely there was heavy rain, so I had to interrupt the tour. But I will do it next time.
I travel to Slovenia about 20 times a year for kayaking and biking and i love the country. Could anyone translate the tour into German or English? Please help me.
Hvala lepa Dieter |
|
Spisal(a) Jirži na dan torek, 10. oktober 2006
|
Answer to Dieter:
Translation was planned long ago, but unfortunately it's too much work for one man. If you need info about specific trail, write to me and I will try to help you. |
|
Spisal(a) DEJAN na dan nedelja, 27. maj 2007
|
Tura je kar zahtevna. Opotzarjam vas, da pri stari sirarni ne zavijete navzdol (kamor vsmerja tabla na drevesu) ampak navzgor ker je na spodnji poti del poti onesel plaz. Srečno! |
|
Spisal(a) Tinker na dan ponedeljek, 28. maj 2007
|
V soboto, 26.5.07, smo prevozili varijanto B. Tura je fantastična, če slediš opisu večjih orientacijskih zank ni. Na Predolini, kjer je odcep za prečenje proti Utru, višje smreke ni več, tablo pa smo postavili nazaj. Na koncu travnika, kjer potka preide v gozd je sedaj lesa. Prečenje zahteva zdravo pamet, ni pa tako hudo. Vzpon do jagrske koče je še najtežji del poti, koprive in robidovje precej zaraščajo pot. Spust po varijanti B je za prste obliznit, povratek proti Kobaridu (leva stran Soče) je super razgleden, a zahteva precej kondicije (nasut kolovoz). Mi smo ga zmogli samo do Trnovega, potem pa smo zavili na asfaltno cesto. |
|
Spisal(a) Dieter na dan sreda, 30. maj 2007
|
Hello
I would like to do the tour on 2nd June.
Can anyone give me proper information, wheter it is possible or not.
Do I have to pay attention on special things? HVALA LEPA |
|
Spisal(a) Jirži na dan torek, 5. junij 2007
|
Sorry, Dieter, I was riding bike on Garda lake last week and I couldn't help you. In such circumstances please try Slovenian MTB forum, which you can find on this address. Try to post your question in subforum named "Borza skupnih poti in stanje poti" in English and you will soon get answers. Thanks. |
|
Spisal(a) Cvika na dan torek, 26. junij 2007
|
Povezava od Predoline do sirarne je markirana z rdeče-črnimi oznakami poti miru. Markacije so bile videti zelo sveže. Sama pot je še vedno ozka in v mokrem drseča - ni dodatno nadelana.
|
|
Spisal(a) Tinker na dan ponedeljek, 27. avgust 2007
|
25.8. smo še enkrat ponovili B - varijanto. Ta je sedaj v celoti od Drežniških Raven do Čezsoče markirana z rdeče-črnimi markacijami, ki označujejo Pot miru. |
|
Spisal(a) Peter na dan ponedeljek, 12. maj 2008
|
Zdravo!
Zanima me, če je kdo letos že prevozil to turo in če ja kako je stanje. S par prijatelji namrač planiramo podaljšan vikend na Nadiži in ta tura zgleda kot nalašč.
LP |
|
Spisal(a) milko55 na dan ponedeljek, 23. junij 2008
|
21.6 sva z Rejc Markotom prevozila B varianto.Od sirarne pogor je pot neprečiščena,le malo uhojena,vendar se da gurat.Od l.k. naprej je milina,pa čeprav porivaš.Na Utri se ti odprejo pogledi,da bolijo oči.Pri spustu srečala par pohodnikov.Vsi prijazni.Tiste kačje ride pri koncu spusta,so prava poslastica.Povratek je bil mučno utujajoč,saj je sonce nažigalo,pa tudi moči so že malo pojenjale.Sem bil tako navdušen,da tura kliče po takojšnji ponovitvi:):) |
|
Spisal(a) milko 55 na dan četrtek, 26. junij 2008
|
Za Petra je to pisanje malo prepozno,velja pa za ostale.V zadnjem tednu sem bil 2x na tej poti.Obakrat sem še na Golobar in nato podol.Do sirarne je steza vozna,vendar je ta tako netekoča,da že malo preseda.Človek še potrpi,saj se zaveda,da tisto tapravo šele pride.Od sirarne do l.k. se je trava že malo udelala in je porivanje (15 min.)še znosno.Od tu do Utre je bp.Občasno se lahko celo poganja pogor,čeprav je to"kurjenje" moči.Na spustu je vse tako kot mora biti.Zgoraj tekoče,na sredi kamnito,strmo,zavito,spodaj pa drseče na skalah.Še posebno je biti pozoren,ko se pripelješ na gozdno cesto,saj se steza po kakih 50m nadaljuje v dolino.Skratka,zaviti je kmalu desno.(je ena oznakica na odcepu).Ta del poti je hinavski,saj so skale stalno vlažne.Vodne kapljice so se nabirale na skalah,kot se orosi pivce,ko ga vzameš iz hladilnika.No ja,vsaj jaz sem to tako videl.In kasneje smo to tudi v praksi testirali.:):) |
|
Spisal(a) Dieter na dan torek, 9. september 2008
|
Hello
we did the tour on Sept 1. This Tour is really amazing.
We started shortly after Napoleon Bridge in Kobarid.
the First ascend to the villages of Dreznica and Dreznice Ravne is a real cool warm up. The gravel road after the villages is far more demanding.
Really short after Planina Predolina the path leads to real offroad fun. (Look at the photo and follow the path). You cannot go wrong if you stay on the path. A way after the sirarna the path devides into two. Take the right one, don´t go down into the valley.
The single track to cesoca is really beautiful. Sometimes you have to carry your bike, but its never annoying.
Enjoy,but be careful and don´t take too much risk.
When you are in Cesoca the hardest part is over.
The path back to Kobarid leads very beautiful on the right side of the river Soca. If you follow the tour on the map I recommend to visit the Koziak Waterfall. The way there is well marked. After visiting the Waterfall it takes a few minutes to ride back to the car.
Thank you for the tour.
Don´t do the tour when you are not well trained. You won´t have a lot of fun. Otherwise ......have fun
Zdravo
Dieter |
|
Spisal(a) Jirži na dan sreda, 10. september 2008
|
Dieter, thanks for your comment. Have fun on future rides. If you need more information, you can write on bajker at gmail dot com. |
|
Spisal(a) Ales na dan ponedeljek, 5. julij 2010
|
Ponovitev 4.7.2010 po varianti A, ki je nekoliko manj izpostavljena.
Tura dobro označena, tudi brez fotografij se jo težko zgreši. Stanje poti relativno dobro, nekoliko mokro je bilo v gozdu od pl. Predoline do pl. Golobar. Trava na nekaterih mestih dosti visoka, je pa pot še zmeraj vidna.
Brez drugih posebnosti. Je pa lepa tura, tudi naporna.
LP |
|
Spisal(a) andrej75 na dan sobota, 13. avgust 2011
|
Turo sva ponovila 11. avgusta 2011. Začela sva v Bovcu, sicer pa vse po navodilih, razen pri Magozdu sva zavila takoj navzgor, sva se izognila Drežnici. Do Predoline "klasična tura, prečenje pod Kalom ...huh,tisti, ki peljejo polovico poti...lepo, drugače pa izpostavljeno na dveh, treh delih, da se prenosit, oz. sprehodit ob kolesu (pišem za nadobudnega začetnika mtb-ja). Pot od sirarne navzgor (varianta B) je lepo označena, markacije naredijo pot brezbrižno. Na Golobarju veš, zakaj si vzel s seboj kolo, oz. uživaš v prvi polovici spusta. Druga polovica spusta je za mojo "boljšo" polovico pomenil lep sprehod s kolesom, se pa spust do Soče kar vleče. Ta strm del je res strm in čestitam vsem, ki ga odpeljejo. Midva sva prečkala Sočo pred Kalom-Koritnico (adrenalinski prehod čez brv) in se po glavni cesti zapeljala v Bovec. Glede na izkušnje dveh planincev, ki sta prejšnji dan prehodila "A" varianto, jo s kolesom zaenkrat ne priporočam . Skratka, prelepa gorska tura, vredna ponovitve!!! Me pa malo moti čas vožnje: " 5 ur"... Nisva se ravno veliko ustavljala, pa vendar je na koncu to postala prav resna celodnevna tura... Uživanje v neokrnjeni naravi- neprecenljivo!!!! |
|
|
|