| Ture
>> Ture v Sloveniji >> Čaven in Lokavec |
| Čaven in Lokavec |
|
 |
| |
| :: Datum izvedbe :: |
| sobota, 25. september 2004 |
| :: Kratek opis :: |
| Po stari Resljevi cesti na Modrasovec, najvišji vrh Čavna, nato v lepem spustu v Lokavec |
| :: Opis poti :: |
| Iz izhodišča pri mostu preko Hublja čez most in levo proti izviru Hublja - po glavni cesti navzgor do izvira Hublja - levo čez most in navzgor do vasi Gorenje - v vasi na edinem mestu (markacija Čaven) desno navzgor in med hišami do začetka Resljeve ceste - po mestoma precej razritem kolovozu do razcepa pri lesenem stebru in ostanku zgradbe (540 mnv) - desno po manj zvoženem kolovozu - preko strmih klancev do prečnega kolovoza, po njem levo na cesto Lokavec-Predmeja - po cesti desno do Predmeje - po makadamski cesti navzgor v smeri Male Lazne - na razcepih desno (levo gre v cesta v smeri Golakov) - na ostrem desnem ovinku levo na ožjo cesto v smeri Koče A. Bavčerja na Čavnu - po mestoma precej strmi cesti do izravnave in razgledne točke - nekaj metrov naprej po cesti v smeri koče, nato desno navzgor na kolovoz - po njem navzgor, nato navzdol v dolinico in spet navzgor in desno po vedno slabšem kolovozu - do izravnave, nato rahlo navzdol mimo odcepa pešpoti desno proti Golakom - spet navzgor in levo v smeri vrha Modrasovca - na izravnavi naravnost skozi goščavo, nato desno in nekaj metrov navzgor na betonirano izravnavo, ki je vrh Modrasovca - nekaj metrov nazaj po isti poti, neto levo in spet skozi goščavo do JV robu betonirane izravnave - desno na slabo vidno pot in navzdol v smeri JV do robu gozda - po markirani in bolje vidni poti navzdol do stika s kolovozom - po njem desno in navzdol do dna dolinice, nato rahlo desno in navzgor v smeri markacij - levo preko neizrazitega grebena, nato desno navzdol v smeri markacij do travnika nad kočo in do nje - na JZ strani koče na pot v smeri oznake za Kucelj - desno skozi gozd in po lepi poti preko travnika do bolj razritega kolovoza v gozdu - po njem navzdol par sto metrov, nato levo navzdol na markirano pot-oznaka Kamnje, Mala gora - po njej navzdol, malo niže na poraščenem prečnem kolovozu desno in takoj levo navzdol - v strmem spustu skozi smrekov gozd na kamnit kolovoz - po njem do ostrega desnega ovinka in še kakih 30 metrov po kolovozu, nato levo na pot - po njej navzdol do večjega kažipota na travniku - mimo njega preko travnika v isti smeri (J) do roba gozda - po poti navzdol v strmem spustu do prečne poti - po njej levo - v dolgem in razglednem prečenju mimo parih odcepov, ki gredo desno navzdol, do lepše poti, ki se začne izrazito spuščati - mimo izrazite skalne ovire na poti, ki tvori nekakšno "šikano" - 50m za oviro ostro desno navzdol na neizrazito pot - po njej navzdol skozi gozd do stika z makadamsko cesto - po njej desno- na razcepu desno po gornji cesti - po njej do prečne markirane pešpoti Čaven-Lokavec - levo navzdol na pot in po njej na nižjeležečo prečno cesto - preko nje in navzdol v smeri markacij - po izredno lepi poti preko travnikov - naravnost preko prečnega kolovoza do robu gozda - levo in nato malo nižje desno na kamnit kolovoz v smeri markacij - po njem do stika z boljšim kolovozom, po njem desno in navzdol do Lokavca - skozi vas do cerkve, pri njej desno do križišča in tu levo in navzdol do Ajdovščine - na prečni cesti levo in po njej do izhodišča |
| :: Opis ture :: |
Čaven je bil, kolesarsko gledano, vsaj pri meni, kar precej časa v senci soseda Nanosa. A, kot se je izkazalo, povsem neupravičeno. Paternujevo turo z vzponom po Resljevi cesti in spustom po kolovozu izpod Kuclja do Vrtovina sem prevozil že pred leti in predvsem kamnit in tresoč spust mi ni ostal v lepem spominu. Pogled oz doline na greben med najvišjim vrhom Modrasovcem na desni in Kucljem na levi pa zaradi skalnatih strmin vsaj od daleč ne obeta kakšnega kolesarsko prijaznega spusta. No, pogled na malo podrobnejši zemljevid pokaže pravo množico poti, ki preko prej omenjenega strmega dela grebena vodijo v dolino. Ni vrag, da ni vsaj kakšna kolikor toliko prevozna.
Prvi poizkus se je končal precej klavrno. Za spust sem izbral kar prvo, najbolj vzhodno, ki se začne pri koči in vodi preko travnika v smeri V. Niže postane kmalu le s težavo prevozna, še malo niže pa se spremeni v izredno strmo šodrasto drsalnico, kjer je z vožnjo za nekaj časa konec. Snail in Mare, s katerima sem vozil turo, sta me verjetno tam pošteno preklinjala, a taka so pač raziskovanja. Je pa bila ta tura pomembna zaradi dejstva, da sem takrat prvič prevozil del Prečke. Prvi namig zanjo mi je dala že prijateljica Mateja, ki smo jo srečali na vzponu, kasneje pa mi je z informacijami obilno pomagal Jadran Gorjan, ki se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. Ko pa smo se po zgoraj omenjenm šodrastem spustu "pridričali" nanjo, pa smo takoj sklenili, da jo je treba malo raziskati. Gre namreč za pot, ki je ni na nobenem, meni dosegljivem zemljevidu, preči pa celotno pobočje Čavna od ceste na Predmejo na vzhodu do Vitovskega hriba in Kopitnika na zahodu. Dolga je skoraj 11km, ves čas pa poteka med 800 in 860 mnv. Je izredno razgledna in čudovito speljana preko izpostavljenih naravnih prehodov. Seveda zaradi zahtevne konfiguracije terena ni v celoti prevozna, je nekaj delov, kjer je treba peš, vendar izrednega vtisa to ne pokvari. Čelotno prečenje bo opisano v (zaenkrat) zadnji, tretji turi po pobočjih Čavna, v tako imenovani "Kraljevski etapi". Tudi vse poti, ki se spuščajo s Čavna, jo prečkajo, zato se da spuste nad prečko in pod njo skoraj poljubno kombinirati.
No, da se vrnem k prvemu poizkusu. Ko smo se torej pridričali na prečko, smo zavili po njej desno in z vsakim metrom bolj uživali. Po nekaj kilometrih prečenja smo zaradi pozne ure zavili navzdol na pot proti Stomažu in se v lepem spustu pripeljali do njega in nato po skritih poteh še niže do Skrilj, od tam pa po glavni cesti nazaj v Ajdovščino.
No, Pandorina skrinjica se je odprla in virus Čaven me je dodobra "okužil", zato sem bil kak teden kasneje zopet tam. S seboj sem povabil staro "žrtev" Snaila, pridružil pa se nama je še Suri. Ker ni šlo na vzhodu, se poskusil na zahodu. No, tudi spust z Kuclja ni bil najbolj vozen, sem pa odkril mesto, kjer Prečka preči kolovoz Kucelj-Vrtovin in se nadaljuje proti zahodu. Po Prečki smo tokrat šli v nasprotni smeri in v prav tako lepem prečenju prišli do že znane poti v Stomaž, po kateri smo se spustili v dolino.
Da štorijo malo skrajšam; lani sem bil na Čavnu sedemkrat in skoraj vedno sem se peljal po novih poteh. Virus me še vedno ni izpustil in verjetno bom spet kmalu tam. Iz vseh naštetih poti bom naredil tri ture, ki bodo zajele glavne in najlepše poti po pobočjih Čavna, pričujoča je prva med njimi.
Kot izhodišče ponavadi uporabim parkirišče, ki je na desni strani mostu preko Hublja ob glavni cesti skozi Ajdovščino. Na drugi strani mostu se začne cesta, ki po kateri se vzpneš do izvira Hublja. Sam izvir je zelo zanimiv, saj v bolj mokrih obdobjih voda kar bruha izpod skalnate stene. Ko se mimo izvira vzpneš do vasi Gorenje, pa zaviješ desno med hiše in poiščeš malce skrit začetek Resljeve ceste. Sicer je pot markirana, vendar če ne gre drugače, povprašaj kakega domačina. Pot je v 50-tih letih 19. stoletja projektiral izumitelj ladijskega vijaka Resel in takrat je bila glavna povezava Predmeje in Trnovskega gozda z Vipavsko dolino. Leta so naredila svoje in cesta je le še kolovoz, ker pa je še vedno dobro utrjena, predstavlja ideano možnost za kolesarski vzpon na Predmejo. Vmes je le en del, kjer je pot precej uničena in je treba nekaj metrov peš, sicer pa je cela prevozna, je pa mestoma precej zahtevna. Edini razcep na poti je blizu (cestnega) mostu preko potoka Lokavšček (540 mnv), kjer se levo lahko spustiš na cesto, če je vzpon prezahteven, prava pot pa gre desno. Kasneje postane kolovoz precej strm, vendar dobro ohranjen in preko serpentin se vzpneš do ceste malo pred Predmejo. Po cesti nadaljuješ do Predmeje, kjer te levo čaka vodnjak z dobro vodo. Nadaljevanje vzpona poteka po "normalki", torej po makadamski cesti proti Mali Lazni, nato pa levo proti Koči na Čavnu. Malo pred kočo te čaka strm asfaltirani klanec, ko pa se izravna in se svet na levi odpre, se ustavi in stopi levo na rob na lepo razgledno točko.
Nekaj metrov naprej se desno navzgor odcepi kolovoz na najvišji vrh, Modrasovec. Greš torej desno in slediš mestoma precej slabemu kolovozu do izravnave pod vrhom. Tu se prebiješ naravnost skozi goščavo v smeri J, ko si skozi, pa greš levo in se vzpneš na betoniran(?) vrh Modrasovca. Vrh je odprt na sever, zato imaš lep razgled proti Julijcem. Za povratek se je najbolje vrniti nazaj dol do goščave, kjer greš levo in se okoli betoniranega vrha prebiješ do njegovega JV konca, lahko pa na severnem koncu najdeš prehod do vznožja zidu, vendar je treba malo poplezati. Na JV koncu se začne markirana pot, ki gre najprej po travniku, nato pa zavije desno v gozd. Slediš markacijam in se spusščaš po vedno boljši poti, ki se niže izteče na širši kolovoz, ki te pripelje v manjšo dolinico. Po markirani poti se malo vpneš na drug bok dolinice, nato greš na grebenu levo in malo naprej desno dol. Skozi drevesa že vidiš kočo, do katere se pripelješ po lepi potki.
Po okrepčilu te čaka najlepši del, spust v dolino. Začneš ga na zahodnem koncu bajte, kjer je oznaka za Kucelj. Poti slediš preko travnika v gozd in spet na travnik, nato pa se pot razširi in postane bolj kamnita. Slediš ji par sto metrov, nato pa zaviješ levo dol v smeri oznake za Kamno in Malo goro. Niže potka zopet postane širša in bolj kamnita. Kakih 30-40 dolžinskih metrov za ostrim desnim ovinkom se levo s kolovoza odcepi peš pot, ki v strmem spustu pripelje do lepega travnika z simpatično kočo in kažipoti. V isti smeri, kot si prišel, nadaljuješ mimo kažipota do robu travnika. Tu se začne pot strmo spuščati. Čaka te okoli 150 višinskih metrov mestoma zelo zahtevnega spusta, tja do S6. Izteče se na prečni poti. To je ta prečnica, o kateri sem prej govoril. Tu zaviješ levo in začneš slediti prečnici.
Le-ta ni kak lagoden špancir, pač pa zahteva dobro obvladovanje kolesa in ravnotežje. Sile sicer ni, je pa na precej mestih ozka in izpostavljena, gre pa dolgo časa gor-dol, zato zahteva konstantno koncentracijo in pazljivost. Oddolži pa se z izredno razglednostjo in proti koncu tudi z lepim kolesarjenjem. No, do tja pa boš moral najprej prečiti nekaj melišč, se prebiti okoli skalnega stebra po ozki polički, kolo pa bo treba nekajkrat tudi potiskati. Če si že preveč utrujen, se ti prva možnost spusta ponudi že kmalu. Na naslednjem odcepu markirane poti desno dol v smeri oznake za Stomaž zavij po njej. V lepem spustu te pripelje v Stomaž. Ta varianta spusta bo opisana v naslednji turi po Čavnu.
Sicer po prečnici nadaljuješ. Ko se prigoljufaš po polički pod skalno steno, si že blizu konca. Pot je vse lepša in kolesarjenje vse lepše. Ko se pot okoli izrazitega pomola prevesi na vzhodno stran, te čaka še nekaj krajših vzponov, nato pa se pot razširi in začne spuščati. Kar naenkrat se sredi poti pojavi kup skal, zato moraš ustaviti in iti okoli njih. Te skale so orientacijska točka. Kakih 50m naprej se desno dol odcepi neizrazita pot. Zaviješ nanjo in se začneš spusščati. Po je bolj malo uporabljana, vendar je dovolj izrazita, da se jo lahko slediš. Niže se v gozdu nekoliko izgubi, vendar skozi drevesa že opaziš prečno cesto, na katero se spustiš. Po cesti greš desno, malo naprej na razcepu pa spet desno na gornjo pot. Kmalu z desne cesto prečka markirana peš pot Čaven-Lokavec. Zaviješ levo dol in se začneš spusčati. Niže postane spust izredno zahteven in vsaj nekaj metrov boš moral(a) verjetno peš. Ko prideš do naslednje ceste, jo samo prečkaš. Začne se najlepši del spusta, ki poteka preko širokih travnikov. V hitrem spustu, kjer pazi na morebitne planince, prečkaš prečni kolovoz in nadaljuješ do robu travnika. Malo niže prideš na širšo pot, po kateri greš desno. Pot postane bolj kamnita, vmes pa je še nekaj lepih delov. Ves čas slediš markacijam. Kmalu prideš na širši kolovoz, ki mu nato slediš do zaključka v vasi Lokavec. Skozi vas se zapelješ v smeri cerkve (tiste večje, na desni je še ena manjša), pri njej zaviješ po cesti desno in kmalu nato levo proti Ajdovščini.
Čaven je zame vsekakor odkritje lanskega leta. Ture so zelo razgledne in razgibane, obiskovalcev je relativno malo, prečenja in spusti pa zelo lepi. Zelo priporočljivo.
|
|
|
|
Ob turi ni posebnih zanimivosti ali pa še niso vnešene! |
|
|
| |
|
| |
Idilličen vzpon po Resljevi cesti, zadaj levo je naš cilj (slike so bile narejene na zimskem vzponu 6.2.05)
|
|
| |
Tu zavije originalna Resljeva cesta levo, ti nadaljuješ naravnost
|
|
| |
Pred Predmejo se vzpenjaš po precej strmi mulatjeri
|
|
| |
Na koncu vzpona pred kočo se odpre izjemen razgled; na sredini slike je pogorje Nanosa
|
|
| |
|
|
| |
Malo pred kočo se v daljavi pokaže tudi morje
|
|
| |
Koča A. Bavčerja na Čavnu
|
|
| |
Za kočo se začne spust. Pri kažipotu na sliki greš levo v smeri Kuclja
|
|
| |
Odcep pešpoti v Kamnje, tu greš levo dol
|
|
| |
Slabo viden odcep poti proti Mali gori, tu greš levo dol
|
|
| |
Pri kažipotu pri Bajti dobrih ljudi :), tu nadaljuješ naravnost preko travnika
|
|
| |
Prečnica pod Čavnom je zelo lepa
|
|
| |
Razgledi s prečnice so izredni
|
|
| |
Skalnata ovira sredi spusta po prečnici, odcep poti desno dol je kakih 50 metrov kasneje
|
|
| |
Zelo lep spust proti Lokavcu preko odprtih travnikov
|
|
| |
Pogled na prevoženo pot
|
|
|
Spisal(a) Sajmon na dan ponedeljek, 4. april 2005
|
| Včeraj, 3.4.2005, se nas je 5 komadov dopravilo prebajkat tole novo varianto. Malo smo spremenili sam vzpon od Predmeje proti Čavnu. Kakšnih 500m za Predmejo smo zavili levo na gozdno cesto, zaprto z rampo in nafrišno nasutim drobnim peskom, a lepo zvozljivo. Ta varianta bližnjice, ki je vrisana v IAS, ne vsebuje vseh odsekov, zato si je dobro pomagati z 1:25k karto. No, dva se se odločila drugi del bližnjice napasti po desni, stran od nasute gozdne ceste, pač firbca. Čakalo naju je cca 500m strme gozdarske poti, polne suhih vejic in kamenja. Tako, da je težko zvozljiva. Ostali pa so jo mahnili naprej po nasuti cesti. Skupaj smo spet prišli za Y križiščem, na katerega bi prišli po prvotni klasični daljši varianti proti Čavnu. Proti V. Modrasovcu je še kar nekaj snega, tako je bilo kar nekaj rinjenja. Sedaj pa še k novi varianti spusta. Do M.Gore vse OK, pač malo orientacije na križiščih. Tale razgledna pot pa ti na trenutke kar že malo najeda, sploh ker oblečen v ščitnike komaj čakaš spusta, ki pa se ni in ni hotel začet. No, razgledi odtehtajo vse. Prav tako pravi spust desno za orientacijskimi skalami. Dva sta falila in sta šla naprej po tej singlci in prišla do glavne ceste Ajdovščina-Predmeja, a smo se poklicali in ju preusmerili malo nižje na gozdno cesto, ki zavije z glavne ceste desno nazaj pod to razgledno singlco. Ko se pride po precej strmem delu drugič na cesto, je potrebno malo pogledati, saj so zasuli prehod čez cesto na peš pot. Da pa smo se izognili zadnjim km asfalta, smo v Lokavcu namesto na desno pri glavni cesti šli kar naravnost na kolovoz med njivami. Ko je kolovoza zmanjkalo, smo malo poštukali po travi, kar je sedaj še možno. Našli spet kolovoz, prečkali potok, in prišli do stadiona, kjer smo tudi začeli. V glavnem, lepa tura, ki bo doživela ponovitev, a s spremembami v spustu: Nekaj časa po asfaltu nazaj proti Predmejo nato pa levo po pešpoti direkt na Predmejo in nato po Resljevi mulatjeri. |
| |
|
Spisal(a) Jirži na dan ponedeljek, 4. april 2005
|
Malo komentarja k Sajmonovem komentarju.
Tisto bližnjico s Predmeje na pot proti Čavnu poznam, a je, kot ste sami opazili, polna problemov, od slabih strmih kolovozov do potiskanja navzgor po pešpoti, zato sem za opisano turo odločil, da bom opisal kar vzpon po normalki, saj tako prometna pa spet ni.
Spust je res razdeljen, a je pač tako, da je treba do njega nekako priti. Če zaviješ navzdol direktno s prečnice na pešpot proti Lokavcu, te do ceste čaka strma, gruščnata, drsljiva pešpot, po kateri ni kakega hudega užitka. Opisana varianta je pač optimalna. Lep je spust tudi s prečnice proti Stomažu, a se z opisanim ne more primerjati, tudi konča se precej više v Stomažu. Prečnica res ni tako tekoča, kot bi si človek želel, a je zaradi svoje razglednosti in izjemnega poteka prava kolesarska pustolovščina, ki zahteva mirno kri in dobro obvladovanje kolesa.
Varianta spusta, ki jo omenjaš na koncu, je kot nalašč ravno spust v naslednji turi iz serije Čaven. Tudi vzpon bo drugačen, lep, naporen in samoten z lepimi razgledi. |
| |
|
Spisal(a) Nejc na dan sobota, 9. april 2005
|
Naj na kratko dodam še svoje videnje ture. Doživljanje vsake ture je vsekakor odvisno od osebnega značaja, fizične pripravljenosti, vrste opreme (kolesa), motiviranosti, če hočete starosti in navsezadnje tudi od družbe. Verjetno bi se našlo še kaj, jaz pa sem na tej turi neizmerno užival, saj le-ta ponuja prav vse kar naj bi krasilo gorsko kolesarstvo. Lep in na trenutke naporen vzpon, čudovite razglede, super okrepčilo v planinski postojanki, zanimivo prečenje z ravno pravšnjo dozo porivanja kolesa ter možnostjo panoramskega uživanja in na koncu adrenalinski spust. Pa še družba je bila res odlična. Zgornji razred štirih smeškotov.
Kraljevska tura?! Komaj čakam. |
| |
|
Spisal(a) samo na dan sobota, 23. april 2005
|
| Danes sem tudi jaz zvozil turo. Enkratna - tako razgibane poti še nisem videl. Spust je kar dolgo trajal - fotkanje, branje opisa poti in razgledovanje ti pač vzame nekaj časa. V zgornjem delu sem imel malo težav z orientacijo, rešila me je druga tabla z napisom M.Gora, malo med razcepom dveh poti. Pri koči dobrih ljudi sem ubral Jadranovo varianto - nisem šel naprej mimo kažipota, ampak na levo mimo koče proti vzhodu in Mali Gori. Pot gre malo gor in dol po travniku še kakih 800m, nato pri kažipotu za Stomaž desno v globino. Pot do prečnice je zelo cikcakasta in razen 3 ali 4 šteng zvozljiva, sicer pa najtežji del spusta. Komur prečnica ne leži lahko ubere to varianto in si jo s tem skrajša za slab kilometer. Prečnica je enkratna in niti malo vsiljiva z nezvozljivimi odseki - kar malo žal mi je bilo, ko sem moral zaviti dol z nje takoj po tistih skalah sredi poti. |
| |
|
Spisal(a) Žarko na dan četrtek, 28. april 2005
|
27.4.2005 Smo turo prevozili štirje Štajerci in en Primorec. Glede vtisov s ture ni kaj dodati. So že drugi napisali. Vsekakor nepozabna tura z izvrstno kombinacijo vzpona in spusta.
Za orientacijo smo se oborožili z zemljevidi, opisom in v GPS sprejemnik naloženim trackom Nejca Mraka. Ker pa ga čez komot ni, smo, če je le bilo mogoče, sledili tracku. Bližnjica iz Predmeje po cesti s sveže nasutim pesku je čisto OK in praktično v celoti vozna. Nasuta cesta se spremeni v gruščnat a dobro vozen kolovoz tik pred stikom s planinsko potjo iz Predmeje. Nato se vse skupaj postavi malenkost bolj navpik dokler ni potrebno nekaj višinskih metrov peš (a ni hudega). Pridemo do izravnave kjer se ponovno ločimo od planinske poti, ki gre navzgor, tako da desno zavijemo po "sestrski" nasuti cesti, ki se priključi glavni. Vsekakor varianta, ki je za tako turo kar primerna. (ta pot je tudi posneta na tracku).
Pod V. Modrasovcem smo malenkost blodili. Vzrok je bila lenoba, ker se nam ni ljubilo še enkrat pogledati na zemljevid in opis, temveč smo sledili GPS tracku, ki je ubral precej nenavadno varianto po brezpotju na južni strani V. Modrasovca. Ko smo končno spoznali svojo zmoto in se odločili, da bomo šli na vrh kar po cesti, smo tudi spoznali vzrok. Cesta je bila na severni strani še vedno toliko zasnežena da smo praktično celo pot prepešačli. Očitno so imeli naši predhodniki le še večje težave in so se zato odločili za vzpon po brezpotju. Vsekakor v tem delu poti ni smiselno slediti tracku, temveč kar lepo cesti, ki vas s severne strani pripelje na vrh.
Pri spustu smo zgrešili odcep poti od kolovoza, ki pripelje na travnik s kažipotom in nadaljevali po kolovozu, ki ima isti cilj, le da na travnik pripelje z zahodne smeri. Zato je v tem primeru treba pri kažipotu obrniti desno -- na jug. Stika s prečnico praktično ni mogoče zgrešiti saj je to edina pot, ki križa potko po kateri se spuščamo s travnika. Se pa ta potka pot prečnico nadaljuje, tako da gre dejansko za križišče poti in ne za iztek potke na prečnici. V Lokavcu smo se odločili za vrnitev v Ajdovščino po tracku, kar se je sicer izkazalo kot lepo nadaljevanje pustolovščine, ki pa je "na voljo" le v zgodnjih pomladnih in poznih jesenskih mesecih. Najprej traktorska pot se namreč spremeni v stezico v travi dokler tudi ta ne izgine v visoki travi ali na preorani njivi. Posladek je še prečenje potoka v katerem je bilo kar precej vode. Ni preostalo drugega kot vzeti čevlje v levo roko, v desno pa kolo in prebresti relativni globok in deroč potok. |
| |
|
Spisal(a) david na dan četrtek, 28. april 2005
|
Turo smo prevozli 27.4.2005. Resljeva cesta je enkraten vzpon. V sp. delu ponekod teče voda poreko cele širine ceste, zato je mestoma nevozno. Višje od zadnje jase naprej pa je vzpon lep, strm a v celoti vozen. Eden izmed najlepših vzponov, kar sem jih kdaj vozil.
Spust pa je prava poslastica. Najprej hiter in položen, nato z vložkom srednje strmih serpentin, nato pa dolgo in nepopisno dobro prečenje pod M.goro. Mestoma izpostavljeno, kar pa med samo vožnjo zaradi fokusiranja na pot niti opazil nisem. Šele ko smo se ustavli in se ozrem nazaj, sem se malo stresel. Ko enkrat pot zaide po zadnjih skalah v gozd, postane hitra, nezahtevna a ravno tako zabavna. Jirži, Sajmon ter Žarko (naš navigator): hvala!!! |
| |
|
Spisal(a) zelenec1 na dan ponedeljek, 23. maj 2005
|
Res lepa tura in hvala avtorju za idejo in izčrpno poročilo o turi - s tako kvalitenimi podatki se skoraj ne moreš izgubiti!!
H turi bi dodal naslednje: pozna se, da je šele v zadnjem času na poteh pod Čavnim več gorskih kolesarjev, saj lokalci še niso navajeni nanje. Namreč, v koči "pri dobrih ljudeh" (edina koča na poti dalje od pl. koče na Čavnu) sem se malo ustavil in podebatiral z ljudmi, ki so tam imeli piknik in bil sem deležen kar nekaj jeznih pogledov in kritik v smislu, ali sodi gorsko kolo na te potke...(naj dodam, da so se tja pripeljali s terenskim avtom, pa tudi glasba se je slišala že od daleč). Glede na to, da je prečnica pod Čavnom res lepa pot, na kateri bo kolesarjev vse več, samo upam, da se javno mnenje ne bo obrnilo na negativno stran gorskih kolesarjev... |
| |
|
Spisal(a) samo na dan sobota, 15. oktober 2005
|
| Kdor hoče, lahko zadnji del spusta proti Lokavcu žrtvuje za spust po Resljevi cesti. Po tistem kupu kamenja na prečnici, lahko desni odcep pozabimo in nadaljujemo naprej po prečnici mimo kamnoloma do asfaltne ceste. To je tudi najhitrejši del prečnice. Po asfaltu se spustimo kakih 500m do prvega večjega ovinka, kjer se levo odcepi kolovoz. Po kakih 800m kolovoz zavije ostro desno, mi nadaljujemo kar naprej po ozki in dokaj zaraščeni singlci, ki po nekaj sto metrih in strmem vzponu pripelje na Resljevo cesto malo pred serpentinami pod vrhom. Tako nas čaka še spust po skoraj celotni Resljevi c. (pribl. 5km). |
| |
|
Spisal(a) Dejan in Jure na dan torek, 18. maj 2010
|
| Ko štartaš gor pri Hublju se že takoj začne zelo zelo slaba pot (tista, ki so jo še Rimljani tlakovali) in se ne konča do asfaltne ceste, po kateri se nato vzpneš do Predmeje. Res, da je bila pot razmočena, ampak vseeno so po poti raztreščeni zelo veliki kamni, celotna pot je bila razrita od enega motokrosista in po poti so tekli potoki, tudi blata se ni manjkalo, skratka tam bi moral biti že Superman, da bi prišel po celi poti s kolesom (skratka na turi nisva ravno uživala do ceste). Na poti do vrha sva povozila še en žebelj še iz časov izpred 2. sv. vojne, tako da sva flikala (prvič). Ko sva naposled le prišla do razgledne točke pod vrhom, je bil hrib v oblakih, tako da se ni nič videlo (ampak to nama je vreme zagodlo). Všeč mi je bila singlica, po kateri se spustiš do koče na Čavnu. Pot za dol (tisto, ki je opisana v turi) pa vsem, ki niso ravno zelo zelo ubrisani gorski kolesarji močno odsvetujem, ker je ozka, težko prevozna in nevarna zaradi previsa, ki te spremlja približno tretjino spusta. Tudi na tej poti sva povozila en žebelj, tako da je bil to že drugi gumi defekt. Na koncu sva malo skrenila s poti (zavila sva proti Stomažu) in prišla do melišča, kjer je tudi vozil motokrosist in se po melišču spustila do poti, ki je vodila do vasi na vznožju hriba. Skratka, tale turca je za rekreativne gorske kolesarje mal prehuda (pa ne zaradi strmih vzponov, ampak zaradi zelo slabe podlage). Mogoče bi bilo res boljše po cesti do Predmeje in potem do vrha. Povdarjam, to je samo najino mnenje. Drugač ima pa opisana turca zelo lep razgled v dolino in vse okoliške hribe, če je vreme seveda lepo :) |
| |
 |
|
