| |
| :: Datum izvedbe :: |
| sobota, 13. november 1999 |
| :: Kratek opis :: |
| Iz Ajdovščine po enem izmed najzanimivejših vzponov doslej na vrh visoko nad Vipavsko dolino |
| :: Opis poti :: |
| Ajdovščina - izvir Hublja - Gorenje - po zgodovinski cesti, ki pelje ves čas pod grebenom proti Predmeji - Predmeja - po cesti proti Mali Lazni - levo proti planinaski koči na Čavnu - Modrasovec - nazaj do koče - Selovec - Vrata - po stari mulatjeri do Fevč - Rebki - Vrtovin - Čebuli - po glavni cesti nazaj do izhodišča |
| :: Opis ture :: |
Ker sem pred kratkim postal "radnička klasa", so mi ostali za ture le še vikendi. Zato sem precej nestrpno pričakoval vikend, kajti čas za višjegorske ture se nezadržno izteka. Nad Ljubljano je zjutraj ležalo oblačno pokrivalo, vremenarji pa so ugotavljali mejo oblačnosti na 1200 metrih. Na Gorenjskem je na 1200m že precej snega, zato me je nekako bolj vleklo na Primorsko. Malo sem pobrskal po Strmih kolesnicah in pogled mi je obstal na turi na Čaven, ki jo je Marko ocenil kar s štirimi zvezdicami. Dileme ni bilo več, še skok na internet, Nova Gorica - jasno, 12°C, in s Snailom že drviva proti Razdrtem. Tanja pa je dežurala v službi. Na Rebrnicah se nama odpre AŠ, absolutna šajba ali v prevodu: brez oblačka. V Ajdovščini sva parkirala prav ob mostu preko reke Hubelj. Snail je hotel preiskusiti svežo zimsko opremo, Windstopper hlače in jakno, pa mu vreme ni bilo naklonjeno. Bilo je namreč prav prijetno toplo, sam sem si oblekel kratke hlače in majico, Snail pa pač nove zimske hlače, ker so kratke ostale doma. Po prvih strmih klancih sva prišla do izvira Hublja, ki je prav zanimiv. Reka kar bruha izpod skalne stene in to precej vodnata reka. Podoben hec kot Boka pri Bovcu ali Nadiža v Tamarju. V Gorenju je začetek naše ceste sredi naselja, v smeri napisa za Čaven. Takoj na začetku te čaka nekaj strmih klancev, nato se pot izboljša. Pelješ se namreč po zgodovinski cesti iz Ajdovščine na Predmejo, ki jo je 1823 projektiral Jožef Ressel, zaradi visokih stroškov gradnje pa so jo naredili šele v letih 1836-38. V tistih časih je bila verjetno kar čudo gradnje, sedaj pa je ceste bolj malo, prevladujeta soliden kolovoz in steza. Klanci so prcej strmi in zahtevni, vendar vsakemu sledi lepa izravnava. Zagotovo je to eden najlepših vzponov, kar sem jih prevozil. Ves čas voziš po gozdu po dobrih stezah in kolovozih, le klanci so precej kamniti. Večino klancev je treba prevoziti v t.i. "burst" načinu, če uporabin izraz iz sveta procesorjev. Gre zato, da moraš klanec naskočiti z zaletom in energija precej pospešeno odteka iz nog. Tako gre do konca kolovoza; tu se ponudi možnost spusta do asfaltne ceste proti Predmeji, če je utrujenost prehuda. Čaka te namreč še drugi, težji del poti, ki poteka po stezi. Tu so klanci še strmejši in izravnave krajše, najtežji klanec je ob telefonskem kablu po zelo slabi podlagi. Tu me je čakalo nekaj metrov porivanja kolesa. Ta zadnji del poti poteka po divjem naravnem okolju (no ja, razen kabla). Za zadnjo serpentino zopet srečaš gospo civilizacijo in njene podložnike motorizirane sprehajalce, ki jim je cilj verjetno planinski dom pod Čavnom. Do razgledišča blizu doma kakšnih posebnosti ni, nekoliko te presenetijo le strmi asfaltirani klanci malo prej. Razgledišče ponuja izreden razgled po Vipavski dolini, Nanosu, Krasu, ... Tu je tudi odcep kolovoza na Modrasovec, najvišji vrh Čavna, in najin cilj. Pod vrhom naju je na severni strani čakalo nekaj centimetrov snega, na vrhu pa je bilo prav prijetno. Tudi razgled je bil fantastičen. Triglav, greben bohinjskih hribov, Krn, na jugu pa Tržaški zaliv. Malo naju je že priganjal čas, zato sva se hitro odpravila nazaj do odcepa in do koče (po želji se lahko do koče odpelješ tudi po markirani peš poti, ki se malo skrito začne na JV koncu betoniranega vrha). Malo pred njo je bila preko ceste podrta velika smreka in imela sva kar nekaj težav, da sva se spravila s kolesi čez. To je bil tudi razlog, da na poti ni bilo kaj dosti avtov. Nadaljevanje do Vrat poteka malo dol, malo gor, Vrata pa so sedlo na robu grebena, ki se od Čavna vleče proti Novi Gorici. Po strmem pobočju poteka stara mulatjera, po kateri sva se spustila v dolino. Ta del pa na žalost ni tako lep, kot bi sklepal iz besede mulatjera. Gre namreč za precej širok in ZELO kamnit kolovoz, ki se noče in noče končati. Kljub prednjemu vzmetenju sem se moral pogosto ustavljati in otresati boleče roke, da o ostalem pretresenem telesu ne govorim. Na žalost je spust bolj matranje kot užitek. Brez vzmetenja pa ga sploh odsvetujem. Ko se končno konča, te čaka se hiter spust po asfaltu do glavne ceste. Kakega pametnega obvoza ni, zato je treba zadnjih 7 km po njej nazaj do izhodišča.
Skupaj gledana je tura precej težka in naporna, vendar zelo lepa in dostojen zaključek (visokogorske) sezone. Zanjo si je treba vzeti več časa, kot nakazuje čas vožnje, kajti vmes sva se pogosto ustavljala in za turo porabila efektivno več kot 5 ur. Edino, kar malo pokvari vtis je naporen spust, kjer bi si želel manj kamnov in več bolj gladke podlage. Tu bi morda uživali le daunhilarji na fulijih. (No, cajti se spreminjajo, bicikli tudi, verjetno bi zdaj užival že na povprečnem trail bajku). |
|
|
:: Vipavska dolina
Sončni robovi nad Vipavsko dolino
več o tem...
:: Trnovski gozd
V Trnovskem gozdu uspevajo številne redke rastline
več o tem...
|
 |
|
